Lumpsterji

Nova mladinska knjiga Žige X. Gombača, enega naših najbolj plodnih ustvarjalcev, nosi rahlo nenavaden naslov in bo bralce popeljala v neke druge čase. Čase, ko so bile lumparije malce bolj spontane, iskrene in na trenutke tudi nedolžne.

Lumspterji so pripoved o lumparijah, ki jih je avtor sam ali s svojimi prijatelji počel v svojih osnovnošolskih letih. Seveda ne gre za avtobiografsko pripoved in vsega tudi ne gre jemati povsem dobesedno, sem pa prepričan, da je velika opisanih dogodivščin če ne že povsem Žigovih, pa vsaj navdahnjenih s kakšnim dogodkom iz njegove mladosti.

Mladi bralci bodo najprej spoznali stare lumpsterske modrosti (ali pojasnila, zakaj lumpsterji počnejo, kar počnejo), potem pa sledijo lumpsterske prigode, zgode, nezgode in potegavščine z rojstnih dni, zabavne in ne pretirano škodljive maščevalne lumparije in potem v drugi polovici knjige sledijo nekoliko bolj »resne« teme. Najprej spremljamo lumpstersko pot mladega violinista, obudimo spomin na zimske olimpijske igre v Sarajevu oz. njihovo lumpstersko izvedbo na srednješolskih hodnikih.

Piko na i avtor postavi v petem delu, poimenovanem Mališan, ki najbolj izstopa iz tega lumpsterskega povprečja in tudi konteksta, boste pa ob branju morda pomislili tudi na Žigov odličen mladinski roman NK Svoboda. V tem delu boste izvedeli, kdo so Bosanci, zakaj so bile včasih pomembne male in velike črke pri oznakah razredov, kako nogomet in tudi osnovnošolska zaljubljenost povezujeta nezdružljvo in zakaj je pomembno ostati zvest sebi in svojim načelom. V tem delu lumpsterskih kompanjonov (poleg pripovedovalca še Nejc, Berto, Tilen, Žan in Kajžar) iz neznanega razloga ni, lumparije pa so.

Zgodbe so kratke in zabavne, hudomušne in imajo lumparijam navkljub veliko pozitivnih sporočil in malih modrosti. Prebral jo je moj osemletni sin in se ob branju zabaval, čeprav je imel nekaj vprašanj, prebrala jo je tudi skoraj enajstletna hči in se ob branju ravno tako zabavala, čeprav so se ji nekatere zgodbe zdele tako-tako. Štirinajstletniku, devetošolcu, ki bi se moral z glavnimi junaki najbolj poistovetiti, je (še) nisem dal brati. Ne pravim, da se ne bi zabaval, a bi mi hitro povedal, da kaj takega danes ni mogoče in da to niso nobene lumparije.

Žiga je v Lumpsterjih opisoval svoj čas oz. zaključek osnovne šole, ko smo obiskovali osem razredov, ko je bilo pozimi snega tudi v Ljubljani res veliko, ko so bili »Bosanci« predvsem problem in nebodigatreba, ne pa skoraj ustvarjalci mnenj in trendov in predvsem čas, ko še ni bilo mobilnih telefonov, računalnikov in so se otroci igrali in zabavali zunaj. Danes štejejo »prijatelji« na družbenih omrežjih in ne lumpsterji, na katere se lahko vedno zaneseš. Lumparije danes predstavljajo »izzivi« na družbenih omrežjih, ki so vse prej kot nedolžni in pogosto celo nevarni. Verjemite, da sem se ob branju Lumpsterjev pogosto spomnil svojih časov in svojih lumparij ter si hkrati želel, da bi se tudi pri svojih treh otrocih spopadal s takimi lumparijami, ob katerih so tudi avtorjevi starši v večini primerov zamahnili z roko.

Knjiga je sicer nadvse imenitno branje in prinaša mnogo pozitivnih sporočil, vsebinsko pa je ne bi ravno priporočil zadnji triadi osnovne šole, saj je do današnje generacije malce »zastarela« in bi jim prej priporočil avtorjeve že omenjeno NK Svoboda ali pa serijo Kompanjoni (Jastrebov let, Polnočna zajeda, Risova bratovščina, Skrivnost stoletnega vetra, Kompanjoni in bojevniki časa).