Marta Bartolj: Kje si?

Slikanice brez besedila zahtevajo svojevrsten ilustratorski pristop. Ker gre za »leposlovne« knjige, ki so zgrajene brez besed, funkcijo prenosa zgodbe in tvorjenje pomenov zamenjajo likovne podobe. Zgodba se v tihih slikanicah torej sproži s pomočjo likovne narativnosti, zato je pomembno, da so ilustracije jasne, pripovedne in da si sledijo po logičnem dramaturškem sosledju, s katerim bralca vodijo. Čeprav so ravno zaradi odsotnosti besednega jezika univerzalne in zato posledično lažje prenosljive v različne kulturne in nacionalne prostore, se le manjše število ilustratorjev odloči za ta podvig. V Sloveniji imamo nekaj primerov dobrih slikanic brez besedila (Zgodba o sidru Damijana Stepančiča, Deček in hiša Maje Kastelic, Ferdo, veliki ptič Andreje Peklar itd.). Prvo tovrstno slikanico smo dobili že leta 1977, ko je Marjan Amalietti izdal Maruško Potepuško. Letos pa je pri založbi Miš izšla Kje si? Marte Bartolj, ki jo nedvomno lahko uvrstimo med primere kakovostnih slovenskih slikanic (brez besedila).

Okvirna zgodba slikanice je zgodba dekleta, ki išče svojega izgubljenega psa. Ko se nekega jutra odpravi od doma, da bi po mestu obesila plakate s sliko pogrešanega ljubljenčka, nevede sproži celo serijo dogodkov, ki se odvijejo kot snežna kepa. Dekličino majhno dejanje prijaznosti, ko uličnemu glasbeniku podari svoje jabolko, navdihne zaporedje »podaj naprej« dogodkov. Njeno gesto namreč opazi moški, ki pobere smeti, kar vidi deček, ki zato objame potepuškega mačka, zato moški z balonom obdari jokajočo deklico itd. Marta Bartolj dogajanje vodi z nežnostjo in lahkotnostjo. Skorajda se zdi, da je bralec nevidni sprehajalec, ki se skupaj z liki premika po mestu. Bralčevo pozornost vseskozi premišljeno usmerja z uporabo rdeče barve, s poudarjenimi predmeti in z jasno nakazanimi pogledi likov, ki jih upodablja. Te podrobnosti delujejo kot sledi in dajejo poudarke majhnim, vsakodnevnim prizorčkom. Vsakdan, v katerega poseže veriga empatičnih in solidarnih dejanj, ilustratorka večinoma zajame v obliki stripovskega oz. filmskega kadriranja. Strani niso oštevilčene, zato si lahko privoščimo poljubno obračanje in kombiniranje dogodkov; podrobnosti lahko sestavljamo in razstavljamo svobodno in v skladu z lastnim domišljijskim tokom.

Presunljivo je, kako zgovorna je lahko slikanica, ki, razen naslova, ne vsebuje niti ene same besede. Kje si? bolj kot o iskanju pogrešanega kužka govori o tem, kako prijazen je lahko svet, če nam uspe vsaj za nekaj trenutkov ozavestiti dejstvo, da nismo sami, če nam uspe občasno dvigniti pogled in nekoga zares videti, ga poskušati razumeti, se postaviti v njegovo kožo in mu celo pomagati. Na to namiguje že sam naslov, ki ga lahko razumemo tudi v smislu (samo)spraševanja, razmišljanja o tem, kam in kako se mi kot posamezniki umeščamo v svet in kje so tisti najbolj človekoljubni in senzibilni delčki, s katerimi si včasih, ko jih najdemo, dovolimo, da zlezemo iz svojega majhnega mehurčka in naredimo kaj dobrega za druge.