Odpor

Odpor Wilme Geldof me je v marsičem spomnil na Predor Anne Woltz … v obeh primerih imamo v glavnih vlogah otroke oz. najstnike, dogajanje je postavljeno v čas druge svetovne vojne, enkrat v Veliko Britanijo in drugič na Nizozemsko, tisto najbolj ključno pa – obe knjigi sta nastali na podlagi resničnih zgodb.

O Predoru sem že pisal, tokrat je na vrsti Odpor nizozemske avtorice Wilme Geldof, ki je za osnovo romana vzela pričevanja in pogovore tedaj 91-letne Freddie Oversteegen, ki je s sestro Truus pravzaprav glavna junakinja knjige. In čeprav naslonjena na številne zgodbe, ki jih je avtorici zaupala Freddie Oversteegen, gre za fiktivni roman. Obe sta bili, predvsem na materino pobudo, ki je bila zaprisežena komunistka, zelo aktivni članici sicer majhne, a učinkovite odporniške skupine, ki se je borila proti nemškemu okupatorju. Ceno maminega in pravzaprav tudi svojega simpatiziranja s komunizmom sta plačali po vojni, saj njuna pomembna vloga dolgo ni bila prepoznana, kaj šele nagrajena. 

Skoraj neverjetno je, koliko zgodb in usod ter vidikov je povezanih v tem romanu. Imamo komunizem, ki je po vojni v kraljevi Nizozemski postal težava, ljudje pa skoraj na črnih seznamih. Nizozemska kraljeva družina je pobegnila v Veliko Britanijo in od tam – za razliko od jugoslovanske; skušala dvigovati moralo in podpirati svoj narod v boju proti nemškemu okupatorju. Seveda vemo, da je bilo na Nizozemskem v tistem obdobju ogromno Judov, ki so jih Nemci najprej označevali, preganjali in naposled odpeljali. Ve se, kam.

Potem že pridemo do malih odporniških skupinic, ki so delovale po različnih mestih in imele različno, ponavadi lokalno vlogo. Freddie in starejša sestra Truus sta se pridružili skupinici, ki jo je vodil Frans. Sprva sta imeli manjše zadolžitve – raznašanje letakov, oprezanje, opazovanje, obveščanje, zasledovanje, kar je kmalu preraslo v »zapeljevanje« nemških vojakov, podpornikov in celo oficirjev, ki so ju njuni starejši kolegi nato likvidirali. Kasneje sta tudi sami postali vešči uporabe orožja, a so leta odporniškega boja terjala vse večji davek.

Tako skoraj skozi celoten roman spremljamo boj mlade Freddie, ki ji srce bije za simpatičnega Petra, a jo spremlja senca njene prve resnejše naloge, ko je morala za potrebe kasnejše likvidacije zapeljati nemškega oficirja, ki si je od dekleta želel veliko več. In ne glede na to, kako zelo si je želela Petrove bližine, dotikov, poljubov, preko tega ni mogla. Veliko bitko je bojevala tudi s Petrom, ki je delal v domači trgovini – kupoval od Nemcev, tudi prodajal Nemcem ter vsem ostalim in imel tako na nek način kar malo zaščite. Na eni strani Freddijina bojevitost in želja pomagati narodu in na drugi Petrova pasivnost in celo njegova želja, da Freddie preneha z odporniškim delovanjem, v vse to pa grobo zareže še nekaj kasnejših tragičnih dogodkov.

Avtorica se ogromno ukvarja tudi z občutkom krivde, ki se vsaj pri mlajših zdi seveda nekaj povsem običajnega. Občutek krivde, ker so ubili kakšnega nemškega vojaka ali ovaduha in še huje – ko so Nemci izvedli povračilne ukrepe in za enega včasih ustrelili tudi več deset ljudi, požigali domove in ljudi izgnali v taborišča, za katera so številni šele proti ali celo po koncu vojne izvedeli, kakšen je bil njihov resničen namen. So se uporniki res borili za višji cilj – svobodo in zaščito ter so bile vse ostalo samo posredne žrtve? In zakaj morajo žrtve sploh biti?  

In ko v zadnjem letu svoje terjata še huda zima in pomanjkanje hrane, akcije so neuspešne, se v skupini začnejo razraščati dvomi – komu še zaupati? Ljubljene osebe umirajo in izginjajo, Nemci so vse bolj neusmiljeni, konec vojne vse dlje, odločevalci igrajo šah z resničnimi figurami … vsi ti dvomi in stiske so odlično prikazani in bralca postavijo v neko drugo stanje duha, za katerega seveda vsi vemo, da se ne bi smelo nikoli več ponoviti, a je pravzaprav ves čas tu. 

Odpor je pretresljiv, na trenutke krut, predvsem pa prepričljiv in pomemben opomnik, kaj vse za seboj potegne vojna. Ob vsem umiranju in genocidu (ki se spet zdi sprejemljiv, pa to ne bi smel biti nikoli! in to za nameček s strani naroda, ki ga je sam utrpel) vse trpljenje in bridke usode predvsem otrok, ki morajo prehitro odrasti, če sploh želijo preživeti. Zgolj ena napačna poteza, zaupanje napačni osebi ali korak izven začrtane poti lahko pomeni konec vsega – mučenje vseh mogočih oblik, še več trpljenja in smrt.