Poletje na jezeru Čiče

Roman o družini, prijateljstvu, ljubezni, bratsko-sestrski ljubezni, medgeneracijskem razkolu. Roman o pravilih in varovanju okolja. Roman o spominih in tragediji, obžalovanju in neizrečenem.

Poletje na jezeru Čiče hrvaške pisateljice Jasminke Tihi-Stepanić me je pretresel. Glavna junakinja Lucija ima 14 let, njen bratec Janko 11. Moja mlajša otroka – hči in sin, sta stara 14 in 11 let. Glavna junaka poletje preživljata v nedokončani in surovo opremljeni hiši v Veliki Gorici, skupaj z babico, za katero bi lahko rekli, da je vse prej kot tista tipična, prijazna in ustrežljiva babica. Vsaj ne do Lucije. Njuna mama v Poreču opravlja poletno/sezonsko delo sobarice, saj je to edino delo, ki ga je dobila, nujno pa potrebujejo denar. Oče je na začasnem (že tri leta) delu v bavarski prestolnici in Lucija vsak dan nestrpno pričakuje njegov klic, sporočilo, naj pride k njemu, vsaj čez poletne počitnice. Situacija je pri meni nekoliko drugačna – res je, da sva z materjo otrok ločena, ona živim pri Bledu in jaz v Ljubljani, en teden so pri njej in en teden pri meni, a nekih obljub in slabe vesti zaradi odsotnosti ni. Pa vseeno tistemu tednu, ko niso z mano, nekaj manjka.

Nazaj k zgodbi. Lucija očetov klic čaka zaman. Oče ima vedno nove izgovore (ki bodo sčasoma v dekletu prebudili sumničenja) in ko postane jasno, da bosta sestra in brat poletne dni preživljala s strogo in večno nezadovoljno babico, ki jima postavlja vedno nova pravila in večino stvari prepove, je na robu obupa. Zdi se, da je žarek upanja Lucijina prijateljica Petra, ki občasno pride na obisk in da lahko skupaj obiskujeta bližnje jezero Čiče …  

Sama zgodba se sicer začne zelo dramatično in da slutiti, da se bo na neki točki zgodilo nekaj. Nekaj prelomnega, usodnega, morda celo tragičnega. Nekega julijskega večera Lucijin mlajši brat Janko izgine. Zlovešča tišina v hiši, na mizi pa sporočilo, da je odšel k mami. Lucija bratca na srečo najde, tik ob avtocesti, v julijski nevihti, ga ošteje in mu seveda našteje, kaj vse bi s emu lahko zgodilo in zabiča, naj česa podobnega ne ponovi. Babici (in mami) seveda ne povesta nič.

Jasno je, da je med sorojencema tisti klasični »ljubi-sovraži« odnos. Lucija in Janko se imata rada, čeprav tega najrajši ne bi niti pokazala, kaj šele priznala. A njen zaščitniški odnos in njegovo zgledovanje ter upoštevanje in navduševanje sestre da vedeti, da je tisti »sovraži« del bolj krinka. Ali pač tipičen del odraščanja, mislim, da je znan vsem – naj smo imeli sami starejše/mlajše brate/sestre oziroma imamo sedaj sami otroke. Lucija, ki prosti čas sprva namenja branju (Sprehajalec knjig) in učenju nemščine, ne razume bratove obsesije z delovnimi stroji oz. predvsem z bagerji. Zanj so pač bagerji in dolgo časa nič. S Petrinim prihodom in obiskovanjem jezera Čiče, kjer zaradi izkopavanja mrgoli gradbenih strojev – seveda bagerjev in velikega čuda, t. i. laboda, plavajočega bagerja; se situacija nekoliko spremeni.

Petra je jeziček na tehtnici ali kot je zapisano, če je Lucija »ta pametna«, je Petra »ta lepa«. Pa tudi tista, ki si ne le upa, ampak tudi drzne storiti korak več in huje prekršiti kakšno pravilo, predvsem pa zelo jasno in glasno izraža svoj obup, da še kar ne more na morje. Zaljublja se kot letajo čebele iz cveta na cvet in prav ona je tisti, ki pri Luciji spodbudi vse sume okrog morebitnih (resničnih) razlogov za očetovo zadržanost. Zagotovo ima drugo žensko, kot jo je imel tudi njen oče, ko je neko obdobje delal na Irskem.

Potem se pojavi še družba na jezeru Čiče – Paula, Jakov in Sašo, pa Jankova prijateljica Hana in seveda sta tu babica Višnja – ki tudi ni tako zelo slaba oz. tiranska kot se zdi, ju pa seveda zelo skrbi za vnukinjo in vnuka in jima želi zgolj najbolje, le pokazati ne zna tega na najboljši način!; in dementna prababica, ki jo občasno obiščejo. Babica ima seveda svojo zgodbo in razloge za tak odnos – hči (Lucijina in Jankova mama) je bila njen zaklad in jasno je, da ni bila navdušena nad njeno izbiro partnerja (ki je za nameček sedaj tako dolgo v Nemčiji) ter prvo in nato še drugo nosečnostjo, da o selitvi iz njenega stanovanja sploh ne govorimo. Vse narobe! Še bolj zanimiv stranski lik se zdi Hana, ki me je s svojo podobo, samovoljnostjo in tudi brezbrižnostjo spomnila na sinovo prijateljico, ima pa ravno tako zelo bridko usodo. Nasploh se zdi, da je Velika Gorica nekakšen kraj, kjer umirajo sanje, jezero Čiče pa takorekoč črna luknja …

A ko Lucija naposled prejme očetovo sporočilo, da čez deset dni pride ponjo, česar se veseli tudi Janko, saj bo lahko z babico vendarle odšel na morje, premikati se začne tudi na sicer oddaljenem in še vedno zelo tipajočem razmerju med Lucijo in Jakovom, se zgodi … nesreča. Tragedija, pravzaprav.

Všeč mi je, kako spretno je avtorica vodila zgodbo, saj je bralcu ves čas branja jasno, da se bo nekaj zgodilo, nima pa pojma kaj, niti komu. Bo mogoče Lucija, zaslepljena od ljubezni, posiljena? Bo imel oče na poti iz Munchna prometno nesrečo? Ali se bo morda prikazal z drugo žensko? Nekaj se bo zgodilo babici, ki je ves čas prikazana kot negativen lik, pa bo na koncu postavljena v domala svetniški položaj? Bi se lahko kaj zgodilo mami med delom sobarice? Bo Janko skušal še enkrat pobegniti (beri: oditi k mami) in se mu bo tokrat res kaj zgodilo? Ničkoliko možnosti in pravzaprav se vse zdijo precej verjetne. In prav vse takšne, da jih nihče od nas ne želi izkusiti na lastni koži.

Poletje na jezeru Čiče je pretresljiv in zelo življenjski roman. Roman, ki nas spomni, kako zelo minljivi smo in kako se še tako popolna slika v trenutku lahko sfiži in nas zaznamuje za celo življenje. Roman, ki da vedeti, da so določene stvari in osebe v življenju pomembne in se je zanje vredno potruditi, druge pač ne in jih je najboljše čimprej pustiti nekje ob poti življenja. Ne pozabite povedati tistim, ki so vam pri srcu, da jih imate radi. Objeti staršev in starih staršev ter imeti ves čas v mislih, da vas imajo neizmerno radi in da so vedno v skrbeh za vas. Pa tudi nase ne pozabiti.