Preglednost, jasnost, tipnost: Kako slikanice berejo slepi otroci?

Tipne slikanice so za slepe otroke izjemno pomembne, saj med drugim stimulirajo tip, pripravljajo jih na branje brajeve pisave in pomagajo razvijati jezik in besedišče. Tipne slikanice so knjige, ki so prilagojene slepim in slabovidnim otrokom.

Obenem pa tudi otrokom z določenimi čutnimi omejitvami omogočajo, da se potopijo v svet književnosti in pobegnejo v fikcijo. Nujno je, da slepim otrokom omogočimo, da v stik s takimi prikazi pridejo samostojno, brez pomoči (čeprav je pri branju mlajših spremstvo odraslega zagotovo zaželeno). V luči povedanega so tipanke Aksinje Kermanuner, ki v središče postavljajo (oblikovno preprostega) Žigo Špageta na vseh sorte dogodivščinah, zagotovo odlična pridobitev.

Zakaj je junak ravno špaget? Tudi zaradi oblike - napol kuhan špaget v obliki valovite linije slepemu omogoča raziskovanje ilustracije na linearen način. Slikanico je mogoče brati in potipati, saj so tudi ilustracije Zvonka Čoha ustrezno tipno opremljene. V branje pa jo velja priporočiti zato, ker delo upošteva vse zakonitosti dobre tipanke: pri njih je pomembna velikost prikaza - tipna informacija recimo ne sme biti manjša od brajeve celice, kar pomeni, da mora biti med posameznimi znaki toliko prostora, da informacijo še lahko ločimo z blazinico prsta. Ilustracije so jasne, pregledne in natisnjene v močnih barvah, da jih lahko zaznavajo tudi tisti, ki še imajo nekaj odstotkov vida. Ne nazadnje pa so popotovanja Žige Špageta prežeta z obilico prigod, ki v predstavni svet mladega bralca uvajajo raznolike (tako dobrohotne kot zlovešče) literarne like in ponujajo kakovostno bralsko izkušnjo. Pri pravljicah je namreč ključno tudi to, da ponujajo občutek varnosti - utrjujejo vero v dobro, da se kljub vsemu hudemu na koncu vse konča srečno, kar je v zgodnjih fazah (bralskega) razvoja pomembno za vse otroke. Naj imajo omejitve ali pa ne.

Tipne slikanice (tipanke) so pomembne tudi za polnočutne otroke. Ti se ob njih prvič srečajo z brajico in začnejo razmišljati o vrstnikih s posebnimi potrebami, kar spodbuja empatijo. Brajlova pisava je za tiste, ki vidijo, sicer pojasnjena ob koncu knjige. Pohvalno pa je, da zaradi nujnih prilagoditev v delu Aksinje Kermauner (to je izšlo pri Založbi Miš) ne trpita vsebina ne ilustracija.