Timbuktu, timbuktu

Kaj je Timbuktu? To je mesto v afriški državi Mali, ki so mu pravili tudi mesto zlata. V 15. in 16. stoletju je bilo središče učenosti, duhovni in intelektualni epicenter širjenja islama po Afriki. Danes je njegov obstoj ogrožen zaradi pomanjkanja vode in širjenja puščave. Timbuktu je karizmatično ime s svojevrstnim nabojem, morda nekoliko skrivnostno, težko dosegljivo, a neskončno zapeljivo. Nekaj podobnega bi lahko zapisali o novi knjigi Petra Svetine (1970), vendar je njegov odgovor na vprašanje »kaj je Timbuktu« nekoliko drugačen, pravi, da je to tam, kjer se igraš in dobiš obkladek na opeklino, še preden rečeš ajs. Timbuktu, timbuktu je drugačna knjiga, celo nenavadna, saj nam ne postreže s klasičnimi zgodbami, temveč s kratkimi prigodami, domislicami, opazovanji, ki so daleč videti kot pesmice, ob bližnjem pogledu pa je vsaka svet zase. Gre za zbirko krajših zgodb, ki so praviloma nepredvidljive, malce norčave, duhovite, predvsem pa skrajno domiselne. Tako v zgodbi O ščipalki, ki je padla na nos spoznamo starejšo gospo Kajetano, ki ima pod nosom brke. Prav njej je padla ščipalka na nos in ga zaprla. Še sreča, ker je pravkar dvignila pokrov smetnjaka, tako da ji noben smradec ni mogel do živega.

Avtor domiselne in kreativne literarne kanapeje nadgradi z mojstrskim jezikom in slogom. Da imamo opravka z enim od najbolj plodovitih, prodornih in uspešnih domačih avtorjev, ni skrivnost. Peter Svetina je doslej dobil že tri osrednje slovenske nagrade za mladinsko in otroško literaturo večernica, in to za knjige Ropotarna (2013), Kako zorijo ježevci (2017) in Molitvnice s stopnic (2017). Odlično se znajde v prozi in poeziji, kar v knjigi Timbuktu, timbuktu učinkovito združuje. Prav umerjenost besed daje posameznim zgodbam podton in dinamiko, in čeprav so praviloma vsaj malo nesmiselne, so kot ustvarjene za mladega bralca, ki še ima neomejeno domišljijo in opazuje svet z drugačnimi očmi.

Slikanica, ki jo je uredila Gaja Kos, je namenjena predvsem osnovnošolcem, a jo lahko mirne vesti vzamejo v roke tudi starejši bralci, saj zgodbe vsebujejo nalezljivo življenjskost. Zaradi dolžine besedil, kot rečeno, gre za zelo kratke zgodbe, je knjiga odlična izbira branja za lahko noč.

Izpostaviti velja tudi domiselne in spretne ilustracije Igorja Šinkovca, ki povezujejo posamezne pesmi, a hkrati pripovedujejo posamezne zgodbo. Preprosto in učinkovito. Timbuktu, timbuktu spada med knjige, pri katerih se vse postavi na svoje mesto. Najbolj je razveseljivo, da je tovrstno knjigo pri nas še mogoče izdati, saj je prava osvežitev v reki enakih zgodb, ki v zadnjih letih preplavljajo mladinsko in otroško literaturo.