Tretja možnost, roman z številnimi rešitvami

Pri založbi Miš je izšel pretresljiv roman pisateljice Janje Vidmar in pravnika Borisa Grivića z naslovom Tretja možnost. V njem sledimo zgodbi 16-letne begunke iz Srebrenice Fatime in 42-letnega uspešnega odvetnika Wernerja Muellerja, skozi katero se odstirajo grozote genocida v Srebrenici in tudi številna druga razkritja dvoličnosti humanitarnih organizacij ter odnosa Nemčije do beguncev. Roman Tretja možnost je samostoječe in poglobljeno delo, ki nas prepriča tako na ravni medčloveških odnosov in časovne umestitve kot tudi v vseh tehničnih formalnopravnih postopkih. Ne nazadnje sta avtorja med pisanjem knjige opravila obsežne terenske raziskave, se v celoti predala vsebini in bralcem omogočila pogled s svežega in prepričljivega zornega kota. »Bila sva na študijskem potovanju v Sarajevu, Srebrenici in Potočarih. Za oba je bila to srhljiva izkušnja. V Srebrenici je ozračje tako nabito z negativno energijo, da je skoraj nevzdržno. Pogled skozi sobo edinega motela v kraju povsod razkrije grobove – po gričih, med drevesi, skoraj že na vrtovih in dvoriščih hiš. V Srebrenici živijo mrtvi skupaj z živimi, mesto je obdano in prepredeno z nagrobniki. V Potočarih so naju pričakale ženske iz združenja Žene Srebrenice, ki so izgubile svoje može, brate, sinove, očete. V Memorialnem centru je pokopan tudi Rudolf Hren, Hrvat s slovenskimi koreninami. Skupaj z materami smo sedeli na molilni preprogi, se pogovarjali in jokali. Nekatere med njimi so se odselile v tujino in se vračajo le še v Potočare, druge pa živijo na prizorišču zločina s stisnjenimi zobmi in pestmi, ker je Srebrenica njihov rojstni kraj in si ne znajo predstavljati življenja drugje. Opolnoči, ko mesto zamre, se iz gostiln še zasliši srbsko kričanje: nož, žica, Srebrenica …« nam je razkrila Janja. »Brez raziskav v Kölnu in Maastrichtu roman ne bi bil to, kar je. Ja, raziskave v Bosni so se me precej dotaknile. Ko še danes, po letu in pol, kdaj razlagam katero od zgodb iz Sarajeva, mi privrejo solze. Še vedno imam v spominu dogodek, ko smo v Sarajevu šli k spomeniku otroškim žrtvam. Ob teh me še posebno boli. Mislil sem, da bom nekako zdržal, in sem, ko smo hodili proti spomeniku, gledal proti tablam z napisanimi imeni. Ko smo šli prav mimo bronastega spomenika, pa sem v bronu zagledal desetine otroških stopal,« je dodal Boris. Med drugim sta se v Kölnu tudi srečala s kliničnim psihologom, ki jima je pojasnil posttravmatsko vedenje žrtev vojne, pokola in posilstev.

Janja Vidmar nam je pojasnila, da se je seme romana skrivalo že v njeni uspešnici Princeska z napako. Dokončno pa sta roman spodbudili Borisova raziskovalna naloga o odgovornosti pripadnikov modrih čelad na mirovnih misijah na kriznih žariščih in ponujena rešitev, ki bi ustavila pokole ter za vselej preprečila genocide, kakršen je bil srebreniški. »Pisanje v tandemu je nenavadna izkušnja, poseben izziv, pri katerem je potrebnih precej kompromisov, včasih pa je treba tudi vztrajati pri svojem. Sam roman je nastajal dobro leto in pol, brez priprav, te so vzele še dodatnega pol leta. Kot zanimivost naj navedem, da sva v knjigo postavila tudi nekatere pasti, ki zahtevajo popolno bralčevo pozornost, sicer se lahko hitro izgubi.«

Avtorjema je uspelo spisati delo, ki ga bralec med prelistavanjem le težko odloži. Čeprav je to Janjin prvi roman za odrasle, se ne bere kot prvenec. Ne poskuša se pretvarjati ali s silo in za vsako ceno dosegati zastavljenih ciljev. Eden izmed njegovih presežkov je nedvomno pravna plat, saj razkriva ozadje administrativno-zakonskega mehanizma, kar je za bralca osvobajajoče, ker ponuja rešitve in odgovore. »Največji izziv je bil po pravni plati popolnoma utemeljiti zgodbo. Torej tako, da bi se lahko dejansko odvijala, kot se odvija v knjigi, če bi kdo v devetdesetih letih vložil ovadbo zoper poveljnika nizozemskega bataljona v Srebrenici. Upoštevati je bilo treba tudi mednarodne okoliščine, imuniteto OZN, dejstvo, da ima Nizozemska vojaško sodišče, in še in še. Po nepravniški plati pa je bil izziv, seveda, pisanje sâmo. V lik se je treba dodobra potopiti, ga živeti in hkrati pisati. Ne zanikam, da je k oblikovanju lika pripomoglo veliko življenjskih izkušenj,« je sklenil Boris.

Prva predstavitev romana bo 28. januarja ob 10.30 na tiskovni konferenci v Društvu slovenskih pisateljev, sledile pa bodo tudi druge za širšo javnost in turneja po knjižnicah. Roman Tretja možnost je delo, ki trka tudi na našo vest in prebuja spoznanje, da ni dovolj zastokati v sočutje, ko se soočimo s tragedijo, temveč so potrebni notranji premiki in odločna dejanja, ki bodo obsodila grozote. Ne nazadnje tovrstni dogodki še kako zadevajo vsakega izmed nas, zato je treba tovrstne zločine obsoditi in zatreti v kali.

Vir: Spletna stran Slovenskih novic