Tretja možnost

Tretja možnost, ena najbolj prepričljivih (post)jugoslovanskih zgodb, napisanih v slovenskem jeziku, je skrbnica zgodovinskega spomina, ki bi jo morali na glas brati tako v srednjih šolah kot na fakultetah. 

Tretja možnost je zgodba o krivdi. Naši, nikakor ne njihovi krivdi. V osamosvojitveni pijanosti, ki je spominjala na pijansko zmagoslavje iz nekih drugih, nikoli prebolelih časov, smo pozabili na vse, kar ni bilo »slovensko«. Odšli smo, ne da bi pogledali nazaj. Ne da bi pogledali, kaj smo, tudi mi, pustili za seboj. Vukovar. Dubrovnik. Sarajevo. Ahmiće. Srebrenico. 250.000 mrtvih. Milijone beguncev. A tudi tisoče Fatim; glavnih junakinj. »Nam« je mednarodna skupnost stopila nasproti. Na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini je prav ta mednarodna skupnost botrovala vojnim zločinom in genocidom. Medtem ko je Slovenija etnično čistila z birokratskim aparatom, so četniški klavci etnično čistili z noži in mitraljezi.
Tretja možnost je stičišče – lahko tudi prometna nesreča – privilegiranosti in deprivilegiranosti. Prvega in tretjega sveta. Preveč in premalo. Ugrizov resničnosti in zadetega plutja na iluzijah. Človeštva in Človeka. Pravil in pravice. Obupa in upa. Predanosti v usodo in vztrajanja za vsako ceno. Podarjenega in izborjenega.
Tretja možnost je roman, ki se bere kot dnevniški zapis o (de)generaciji, ki ne loči med vojno, zabavo, poslom in telesom. O (de)generaciji, ki se je dokončno poslovila od ostankov humanizma in pomagala napovedati čas, ki prihaja. Čas, v katerem je nemogoče računati, da bo pomoč, kakršna koli že, prišla od »zunaj«. Čas, v katerem navadni ljudje skoraj več ne počnejo izjemnih reči.
Fatima, naša vest. Vest o nas.