Blog

Debele knjige me praviloma malo prestrašijo, čeprav pri določenih avtorjih vem, da ne morem zgrešiti. Nemalokrat se zgodi, da obširno knjigo preberem hitreje od pričakovanj. Kot otroku so mi debele knjige predstavljale izziv, saj sem bral hitro in rad, za nameček tudi malce bolj zahtevno branje.

Naslov letošnjega festivala Bralnice pod slamnikom mi je dal misliti o čustvih v knjigah. Jih opazim med branjem? Sem pozorna ali preveč osredotočena na zgodbo? Da bi raziskala to področje, sem posegla po knjigah, ki sem jih brala v zadnjem času.

Zadnje čase veliko razmišljam o samoumevnosti – svoje doda narava moje službe, družina in splošno stanje duha. V preteklosti se mi je večkrat zgodilo, da sem nekaj jemal za samoumevno, a je dovolj zgolj en trenutek, dogodek … pa se življenje postavi na glavo.

Izhajam iz družine, v kateri oba starša rada bereta in bereta veliko. Kot otroku so mi brali in pripovedovali pravljice, me nagovarjali k branju, me vozili v knjižnico, mi kupovali knjige in na vse možne načine spodbujali, da sem brala. Branje je bila vrednota, ki se jo je močno cenilo. Branje smo vsi razumeli kot dejavnost, ki ji namenjamo čas, o kateri veliko govorimo in za katero verjamemo, da je dobrobitna za naš um, razum, mentalno stanje in navsezadnje tudi za zabavo.

Obstajajo različne vrste kriz, vanje zapadamo osebnostno, v odnosih, v krizi se lahko znajde država, pa gospodarstvo … pred leti je bila v krizi glasba, potem knjige, zadnje leto se govori o krizi tiskanih medijev. V ustvarjalni krizi se lahko seveda znajdejo tudi ustvarjalci in na veliko presenečenje sem v sam znašel v precejšnji bralski krizi.

Z vlakom iz Ljubljane do Domžal in obratno se večkrat peljem. Redkokdaj pa v tistih najbolj frekventnih urah, zadnjič pa sem se vračala iz Ljubljane malce čez tri in se torej povzpela na nabito poln vlak. Večinoma dijaki in študentje, pa tudi nekaj nas delovnih ljudi. S seboj nisem imela knjige, pa niti nisem imela želje, energije ali motivacije za branje in tako sem lahko opazovala ljudi na vlaku.

V svojih zapisih in razmišljanjih se pogosto vračam v zgodovino – en razlog je najbrž nostalgične narave, drugi pa ta, da se kot oče pogosto spominjam svojega odraščanja, vzgoje, dogodivščin, šole, prijateljstva in še česa.

V novembru sem komaj čakala, da pride čas za pravi obisk knjižnega sejma v živo – zanimalo me je, kako bo to na Gospodarskem razstavišču in vsi knjigoljubci smo na koncu priznali, da je veliko prednosti te nove lokacije, čeprav morda nostalgično pogrešamo romantični občutek Cankarjevega doma.

Manj je več, je vedela že Coco Chanel, ko je svojim strankam in sledilcem razlagala, da je bolje manj nakita, manj barv in manj okraskov na telesu kot preveč. In da je manj tudi zares več, vse bolj ugotavljamo v današnjih časih, ko se na lastni koži zavedamo, da nam vse več potrošništva in materializma ne prinaša sreče (temveč celo obratno) in da se naš planet utaplja v naših odpadkih ter je zato tudi čas za trajnostne rešitve.

December je praviloma mesec, ki me vsako leto pahne v nekakšno malodušje, lahko bi rekel celo na rob depresije. To je mesec, ko za razliko od trgovcev in skladišč, naredim osebno inventuro. Ozrem se v iztekajoče se leto in razmišljam …