Blog

Knjižni sejem je pred vrati. Po nekaj covidnih letih spet v živo. Spomnim se, kako sem z otrokoma tisti zadnji sejemski dan odšel na sejem (takrat še v Cankarjevem domu), srečal kopico znanih obrazov in kako smo se domov vrnili s kupom knjig. Za vsakega ena (ali pa dve, če sem iskren). In čeprav že od otroštva rad berem, nisem nikoli prav rad obiskoval Knjižnega sejma.

Moji prvi spomini na knjižni sejem so iz osnovnošolskih dni, ko smo se gruča otrok iz Domžal do Ljubljane pripeljali z vlakom, se nato sprehodili do Cankarjevega doma in bučno stopili skozi vrata. Nagajivi, polni energije in veselja smo tekali med knjigami. Prepričana sem, da »šolski dnevi« na knjižnem sejmu niso enostavni za knjigotržce, založnike in prodajalce, saj otroci ne kupijo veliko knjig, naredijo pa velik, a prikupen nered.

Ste se kdaj vprašali, zakaj nam je neki lik (bodisi v knjigi ali filmu) bolj všeč kot drugi in zakaj včasih (potiho) navijamo za negativce? Vsaj v filmu nas mogoča prepriča igralec/igralka, morda že na začetku storjena krivica, ki se bo pokazala šele ob koncu. Kaj pa v knjigah?

Miš založba je v slovenščino prevedla že več kot 120 del, ki so jih ustvarili avstralski pisatelji in pisateljice. Trikrat pokopana pa je nekaj posebnega – knjiga je namreč raziskovanje avtoričine lastne preteklosti, ki ugotovi, da ima korenine tudi v Sloveniji, njena babica pa je bila aleksandrinka. To je zgodba o preteklosti in sedanjosti, zgodba iskanja samega sebe, predvsem pa je to pripoved o pripadanju. O pripadanju človeka koščku zemlje, ki mu lahko rečeš dom. Z avtorico sva se pogovarjali o nastajanju knjige in njenih preteklih ter bodočih pisanjih.

Prejšnjič sem pisal o skorajšnjem začetku šolskega leta in strahu, ki bo znova zavladal med otroki in starši na račun branja. Meni kot staršu začetek novega šolskega leta prinese drugačne strahove – roditeljske sestanke, volitve v svet staršev in razmišljanje, kje v slišanem iz ust razredničarke prepoznam lastne otroke.

September se je šele dobro začel, jaz pa že razmišljam o jesenskem branju. Morda prehitevam? Sploh glede na to, da pišem te besede v prvih septembrskih dneh, ko še v kratkih rokavih sedim na kavi v Istri (ravno tam, kjer sem pisala kolumno o poletnem branju v Istri). Toplo je, vendar ni več tiste vročine v zraku, kot je bila julija. In ko zapiha, že čutiš napoved hladnejših jesenskih dni.

Avgust gre h koncu, na vrata trka september, z njim pa novo šolsko leto. Nekateri se ga veselijo bolj in drugi manj, še četrto leto zapored nas utegne strašiti epidemija covida-19. Starši smo tisti, ki v teh dneh še zadnjič (in kdove katerič) pregledujemo sezname šolskih potrebščin, delovnih zvezkov in se sprašujemo, ali so otroci čez poletje res tako zrasli, da potrebujejo novo garderobo.

Ko se julij prevesi v avgust, se vrnem iz Istre v domače Domžale. Prva dva tedna v avgustu sta v mestu vedno nekaj posebnega, saj takrat zavlada tišina. Takrat dobiš občutek, kako je morda bilo včasih, ko še nismo bili tako naseljeni. Domžalska knjižnica je bogata, vendar je v teh dneh tudi izropana, kar me vsako leto znova razveseli. Ljudje berejo! In berejo veliko.

Obstajajo ljudje, ki beremo, in tisti, ki ne berejo. Tisti, ki beremo, knjige kupujemo in/ali si jih izposojamo, bodisi od sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali pa seveda v knjižnici. No, v zadnjem času je postala priljubljena še ena opcija, o kateri pa malce kasneje. In vsi tisti, ki knjige kupujemo, se kmalu znajdemo pred veliko težavo – pomanjkanjem prostora.

Asociacija, ki pride z besedo poletje, je tudi morje, morje pa je tudi branje na plaži. Pa branje v viseči mreži. In popoldansko branje v senci. Predvsem veliko branja in to tistega, za katerega čez leto morda ni bilo časa. Poletje je namreč predvsem čas branja za dušo. Med letom vsi mi, strastni bralci, beremo tudi tisto, »kar moramo« (čeprav v življenju nič ni čisto zares obvezno, le umreti moramo, kar pa bomo tudi, če ne želimo) – zato, da smo na tekočem na svojem strokovnem področju, pa zato, da kaj napišemo o vseh teh novih knjigah, pa morda tudi za študij. Poletje pa je tako pravi čas za branje romanov, lažjih in tudi težjih.