Brez teme se tudi svetlobe ne zavedamo

Lani, ravno enkrat tak čas, sem pisal o negativnih likih – zakaj so pomembni in zakaj me celo privlačijo. Negativne like praviloma povezujemo s temno stranjo našega zavedanja, torej z nasprotjem svetle in pozitivne. In tako se vedno spomnim prikupne pravljice O miški, ki je zbirala pogum, kjer je zanimiv stavek – sove, ki poduči malo miško: »kaj pa je narobe s temo, samo svetla ni.«

Od nekdaj sem bolj nagnjen k temni strani, ker se mi preprosto zdi, da šele ta pravzaprav pokaže, kakšen je v resnici človek. Dokler je vse lepo in »popolno«, je lahko biti lep in popoln, prijazen, nasmejan, dosegljiv, empatičen … ko se luči (ali pa mogoče kamere) ugasnejo, ko sonce zaide in smo včasih sami s sabo, kaj pa takrat? Kdo smo, kaj smo? James Hetfield je v besedilu pesmi Fade to Black zapisal »Emptiness is filling me / To the point of Agony / Growing Darkness, Taking Dawn / I was Me, but now he's gone …« in prav Metallica, njihov pevec, kitarist in pisec besedil, James Hetfield, je tisti, ki se velikokrat znajde na temni strani. Lahko se poistovetim z njegovimi besedili, interpretacijo, zgodbo, ki jo tvorijo skozi glasbo, čutim … In če je Fade to Black izšla davnega leta 1984 na albumu Ride the Lightning, so lani izdali ploščo 72 Seasons in jo napovedali s pesmijo Lux Aeterna (latinsko za večno luč), kjer James med drugim poje: »Emancipation kill isolation / Never alone fort he feelings alike / Amplification lightning the nation / Never alive more than right here tonight …«. James Hetfield je nekajkrat v zadnjih dveh desetletjih odšel na zdravljenje različnih odvisnosti (priporočam dokumentarec Some Kind of Monster, v katerem so prikazane številne bitke znotraj skupine in njega samega), se lansko leto dobesedno razjokal na enem od koncertov in spoznal, da so glasba, koncerti, oboževalci, njihovo dojemanje in poistovetenje … tista večna luč, ki mu vsakič znova pomagajo iz teme. Ko me nekdo vpraša: »zakaj Metallica?, pri mojih letih in po toliko letih,« mu lahko odgovorim enako. Ker so moja večna luč, ki mi je pomagala prebroditi najstniška leta, adolescenco, številne padce na vseh mogočih področjih, ločitev in še kaj. 

Poleti si ponavadi vzamem čas in preberem kakšno biografijo v angleškem jeziku, ki jih v slovenskem prevodu najbrž ne bomo nikoli dočakali. Letos sem tako prebral izredno zanimivo biografijo igralca Dannyja Treja, še vedno berem biografijo genialnega Robina Williamsa, na polici pa me čaka še Margita Stefanović - Megi, genialna klaviaturistka oziroma pianistka (bila je učenka Iva Pogorelića) takorekoč preklete skupine EKV. Danny Trejo, danes eden najbolj prepoznavnih hollywoodskih obrazov je bil kriminalec. Nasilnež, preprodajalec drog, tudi sam odvisnik in je velik del mladosti preživel v najbolj zloglasnih ameriških zaporih, kjer pa mu ni bilo hudega. Pa ne le zato, ker je bil član mehiških tolp, ki obvladujejo odnose med jetniki, ampak ker ga ni bilo strah. Vse dokler se ni znašel pred skorajšnjo usmrtitvijo in našel Boga. Luč. In prišel do spoznanja, da mora pomagati drugim in pomagal je mnogim. Upam, da nekoč posnamejo film po njegovem življenju. Robin Williams, ki je ustvaril toliko nepozabnih vlog, navduševal s svojo sposobnostjo improvizacije, osrečeval milijone po svetu, je bil vse življenje zelo ranljiv, občutljiv, večino življenja je preživljal z roko v roki s kakšno odvisnostjo. Nesrečni klovn, ki nas je spravljal v smeh. Njegova smrt leta 2014 me je hudo pretresla, saj sem se sam prevečkrat znašel v tej vlogi klovna, ki globoko v sebi pogosto trpi in je nesrečen. Ne najde pravega načina, da bi se spopadel s temo. Zgodba o EKV je znana – odlični, genialni glasbeniki, cenjeni med kritiki in oboževalci, pripovedovalci zgodb in interpreti, a vsak s svojo žalostno življenjsko zgodbo in usodo. Droge kot rešitev, umetna luč za najbolj črno temo. In tu so še zgodbe mnogih, od Johnnyja Casha, Nicka Cavea, nenazadnje Jima Morrisona in mnogih drugih … njihova glasba me pogosto spremlja, a sem se navadil, da so njihove zgodbe in usode lahko predvsem kažipot, kako temno ustrezno osvetliti oziroma v temi najti luč in svetlobo, ne pa zgolj slediti njihovi luči, ker je lahko zavajajoča. 

Glasba in knjige. Moji večni luči, od malih nog. Kaj počne Stephen King v svojih delih? Najbolj temne kotičke človeške duše spravi na površje, jih dodatno izpostavi, napihne in potem počasi uničuje. Včasih skozi usode življenj, a vsekakor s smislom. Prav zato ga rad berem. Ste mogoče brali knjigo Vsa ta nevidna svetloba? Fantastična pripoved o slepi deklici in njenem potovanju skozi življenje pred, med in po drugi svetovni vojni. Slepota, večna tema. In vsa ta nevidna svetloba obstaja, nosimo jo v sebi, čutimo. 

Zanimivo, da me je k razmišljanju v tej smeri napeljala še ena nepričakovana smrt in še ena izmed  otroških ljubezni, ki je mnogim vsaj smešna, mnogi pa jo zasmehujejo. Ameriška rokoborba, ki ima bore malo z dejansko rokoborbo (čeprav se tam predvsem zaradi večjega zaslužka znajdejo celo nosilci olimpijskih medalj), saj je bolj ali manj zrežirana. Konec avgusta je, star komaj 36 let, umrl Windham Rotunda, najbolj znan kot Bray Wyatt, vodja nenavadne »družine« The Wyatt Family, katere član, Jonathan Huber (oz. Luke Harper) je umrl decembra 2020, star 41 let. The Wyatt Family so bili brez izjeme črne ovce oziroma so prikazovali črne ovce in dali vedeti, da ni nič narobe, če si tudi sam drugačen – nihče ni bil posebej atletski, imeli so dolge, zamaščene lase, razmršene brade, nenavadno simboliko in retoriko, prej so bili podobni stereotipnim članom kakšnega zloglasnega motorističnega kluba ali kulta kot pa družinam prijaznega tedenskega TV-showa. Windham je bil genij – v svojih idejah, podajanju zgodb in privlačnosti, tudi za otroke. In temo je znal pričarati na neverjeten način in razsvetljevati deset tisoče in milijone, ki s(m)o ta show spremljali. Podobno kot velja za Marka Calawayja, ki smo ga poznali kot Undertakerja in velja za enega najbolj ikoničnih likov v svetu ameriške rokoborbe. Pa smo spet pri privlačnosti negativnih likov.  

Vsi trije moji otroci so takorekoč že najstniki. In najbrž se vsi spominjamo, da je najstništvo res zahtevna faza. Temo jim trenutno predstavljava oba starša, pravila, ki jih postavljava, šola in učitelji z vsemi pravili, učenjem … seveda tudi oni iščejo svojo luč. Pogosto so to različni vplivneži, umetno ustvarjeni in napihnjeni zvezdniki, ki življenje kažejo precej bolj sijoče, kot je v resnici. Moja naloga je, da jih usmerjam, da sem njihov svetilnik. Pa čeprav se želijo temu izogniti. Zato se z njimi rad pogovarjam o knjigah, z njimi gledam filme (ki mi niso vedno všeč) in se trudim poslušati njihovo glasbo, njihov današnji glasbeni jezik upora (npr. trap, pri katerem mi večino časa skoraj dobesedno krvavijo ušesa) in poslušam zgodbe, ki jih tako spretno in umetno ustvarjajo. Drek prodajajo za zlato, pa oprostite grobemu izrazu. 

Seveda si želim, da najdejo svojo smer in pot skozi to težavno obdobje – naj bo to skozi zanimive knjige, glasbo (ker – kdo sem jaz, da bi jim to preprečeval?), filme in serije. Ni lahko, kaj šele preprosto. Ampak če pogledam sebe, je mogoče. Res Nullius so nekoč peli »iz pekla v raj in iz raja v greh« in zraven dodali še Morrisonov citat »no one here gets out alive«. Biti starš je dandanes podobno težko kot biti otrok in upam si trditi veliko težje, kot je bilo biti starš moji generaciji. Stari vzorci ne delujejo več in tudi mi smo pred izzivom, kako in kje najti luč za vse preizkuse teme, ki so pred nami. »You rise, you fall, you're down, then you rise again / what don't kill you makes you more strong.« Vsak od nas v prvi vrsti nosi luč v sebi, sam najti jo je treba. Jaz sem jo, v vsem zgoraj naštetem, pa vi?