Kako (ne) izgoreti
Poletne temperature se zdijo kot nalašč za pregorevanje in ne toliko za izgorevanje, a je slednje zadnja leta postal kar znan, da ne rečem celo priljubljen pojem.
Naslov tokratnega zapisa se zdi morda takšen, da bo kdo med vami živčno dvignil obrv in začel premišljevati, če bom po gurujsko začel trositi nasvetov. Ne bom! Izgorevanje ni šala, ni in ne sme postati modna muha, še manj pa orodje marketinških gurujev za prodajo česar koli že. Lahko priznam, da sem bil nekajkrat v življenju na samem robu tega, da izgorim, a ker imam v sebi vgrajen še en občutljiv alarm (srce), sem se do zdaj še vedno znal pravočasno ustaviti. Dobesedno. Ugotoviti, da gre vse prehitro, da se preveč obremenjujem s čisto vsem in v vsej naglici pozabljam nase. Na svoje bistvo, na tisto resnično, kar sem. (Če sem povsem iskren, saj ne da točno vem, kaj resnično sem, vsekakor pa vem, kaj nisem).
Zadnji tak primer je bil recimo tik pred začetkom epidemije covida-19. V takratni službi je bilo precej noro – preobilica dela, neznosni pritiski vodilnih po vse večjem dobičku, vse bolj skrhani odnosi. Doma zadeva ni bila pravzaprav nič boljša – med nama z ženo so se kazale vse večje razpoke, najstarejši sin je prehitro odraščal in podlegal najslabšim možnim vplivom. Moja čvrsta skala, moje zatočišče pred vsem hudim je bila izpostavljena najhujšim viharjem. In potem je prišla epidemija in nas vse skupaj prisilila, da se ustavimo. Pogledamo okrog sebe, pogledamo vase in ni se razjasnilo zgolj nebo, prepričan sem, da se je marsikomu razjasnilo tudi življenje. Meni se je. Takrat se mi je vse skupaj zdelo zelo krivično in v nepravem trenutku, a šele zdaj, ko pogledam nazaj, vidim, da je pravzaprav vse skupaj prišlo v pravem trenutku. Človeštvo je drvelo v prepad, v propad. Tako zelo smo drveli, da smo pozabili dihati, gledati, poslušati, čutiti … živeti.
Pred kratkim sem bral 130 utripov na minuto, zelo zanimivo knjigo, ki je sicer bolj namenjena mladostnikom, a kot vedno pravim – vsako otrokom namenjeno knjigo toplo priporočam tudi odraslim. Včasih je potrebno na svet pogledati z neke druge perspektive. Glavna junakinja knjige je najstnica Pi, ki nekega dne, ko bi morala pri angleškem jeziku predstaviti projekt, pred tablo pade skupaj. Njeno srce je podivjalo na 130 utripov na minuto, prižgali so se alarmi. Strah ali tesnoba je vprašanje, s katerim se spopada Pi in med prisilnim počitkom začne na svoje življenje gledati drugače. Počasi začne prepoznavati sprožilce – naj so dogodki ali ljudje, ki v njej izzovejo tesnobo ter obenem spoznavati druge ljudi, ki jo pomirjajo. Ali vsaj ne sprožijo novega napada tesnobe. Tisto, kar mi je bilo zanimivo, da je bila v glavno vlogo postavljena najstnica.
Ne vem, kako je pri vas, ampak meni so starši nekje od najstniških let govorili, da sem čisto preveč živčen in da se preveč obremenjujem z vsem. No, petindvajset let kasneje mi starša še vedno govorita isto. Tak pač sem in s tem se sprijaznil. Ne glede na to, kaj rečem in naredim, meni ni nikoli vseeno. Če že rečem, da mi je, me v resnici razžira od znotraj. Tesnoba ni več tabu tema in otroci se zadnje čase – tudi tu je svoj piskrček pristavila epidemija covida-19; veliko bolj, predvsem pa bolj intenzivno spopadajo s tem. Nanje se tako ali drugače pritiskajo – družba, ki jih želi oblikovati po svojih (umetnih) standardih všečnosti, šole s pogosto zgrešenim ocenjevanjem znanja, starši z vso zoprnostjo in potem seveda še tisto najbolj strašno – podoba v ogledalu. Če kaj, vam zato želim sporočiti vsaj to, da pri svojih otrocih nikar ne spreglejte morebitnih opozorilnih znakov in se z njimi pogovarjajte. Predvsem jih poslušajte in če se vam zdi, poiščite strokovno pomoč. To ne pomeni, da jih morate za vsako figo voziti k psihologom, pedopsihiatrom, psihoterapevtom, ker če kdo, potem vam bodo dali oni vsekakor vedeti, da je nekaj narobe. Po navadi v resnici ni tako hudo. Dovolj bo že, če si boste vi vzeli čas – za otroka, partnerja, prijatelja, sodelavca; in predvsem poslušali.
Kar se mene tiče, se začne točno tam, kjer sem napisal – v ogledalu. Pri meni. Jaz sem oz. bi vsaj moral biti zgled otrokom. S svojimi dejanji in odnosom se trudim in jim večkrat znova ponovim, da se lahko vsako jutro pogledam v ogledalo in vsakemu človeku v oči. Nimam kaj skrivati, nimam se pred kom ali čim skrivati. In če rečem, da mi je vseeno, lažem. Seveda lažem. In tako se trudim predvsem s tem, kaj rečem. Dejanja so v pravi smeri, besede – sploh v trenutkih jeze ali utrujenosti, pač ne. Sprijaznil sem se, da življenje ne bo nikoli točno tako, kot si želimo. Potem pač ne bi bilo zanimivo. Pomembno pa je, da uživam v tem, kar imam. V nekaj letih se je v mojem življenju marsikaj prečistilo in prepričan sem, da se marsikaj še bo. Vsak dan znova spoznavam, komu lahko zaupam in pri kom moram potegniti črto ter stvari ločiti. Predvsem sem ugotovil, kaj je tisto, kar me vodi stran od stresnih in tesnobnih sprožilcev, kaj je tisto, kar hladi moje izgorevanje.
Tu pa tam se mi zdi, da doživim nekaj izventelesnega. Opazujem svet, v katerem živim, delam, sobivam. In pogosto se vprašam, če je to res tisto, kar želim? Ljudje, s katerimi želim biti? In vsakič znova se vrnem k ogledalu in kot rad rečem – vsem težavam in rešitvi. Zgolj in samo od mene je odvisno, kako se bom odzival in reagiral, kaj bom storil in rekel. In kot sem prebral v neki drugi knjigi – ali je današnji dan vreden tega, da bi ga razstavili v galeriji svojega življenja? Ste srečni? V bistvu ni potrebno veliko … zame je sreča to, da mi otroci rečejo, da me imajo radi in da jim lahko povsem iskreno povem, da imam tudi jaz rad njih. Sreča se je usesti v priljubljenem lokalu in spiti hladno pivo. Poslušati glasbo po lastnem izboru. Vzeti v roke knjigo in brati. Iti v naravo. Podariti nasmeh mimoidoči neznanki s čudovitim obrazom. Pogosto je sreča tudi to, da sem sam. Milijoni in milijarde me ne bodo naredili srečnega, sreča se res skriva v malih stvareh. In če ne želite izgoreti in če ne želite, da vaši otroci izgorijo v pehanju za popolnim in nedosegljivim, potem jim dajte vedeti, naj bodo srečni. Vse ostalo pride zraven.
