Sproščeno

Poletne temperature se zdijo kot nalašč za pregorevanje in ne toliko za izgorevanje, a je slednje zadnja leta postal kar znan, da ne rečem celo priljubljen pojem. Naslov tokratnega zapisa se zdi morda takšen, da bo kdo med vami živčno dvignil obrv in začel premišljevati, če bom po gurujsko začel trositi nasvetov. Ne bom!

V zadnjem času se veliko vozim iz Domžal, natančneje z Rodice, do Ljubljane z vlakom. Odkar so zamenjali vlake za modernejše, prostornejše, predvsem pa veliko bolj zračne, je pot še toliko bolj prijetna.

Presenečen sem bil, ko je Boštjan Gorenc - Pižama, ki je dogodek spretno in humorno povezoval, omenil, da se je zgodba založbe Miš pravzaprav začela z zemljevidi. In kar hitro me je odpeljalo v preteklost, v osnovnošolske čase, ko sem pogosto odšel v lokalno knjigarno in si tam kupil kakšen zemljevid oziroma kot smo jim takrat rekli – karto.

Sprememba kariere ni bila lahka odločitev in se ni zgodila čez noč. Trajalo je pet do deset let, da sem končala eno kariero in začela drugo. Na neki točki sem se odločila za delo samostojne pisateljice. Obiskovala sem dvoletni tečaj za pisanje, namenjen otroški literaturi, kar je bil prelomni trenutek zame. Že to, da sem bila sprejeta na ta tečaj, je pomenilo nekaj posebnega. Zame osebno je bil to znak, da zmorem.

Pomlad počasi prihaja v našo deželo, maj je mesec ljubezni in zaljubljencev, minuli, čeprav precej deževni prvi maj je dan golaža oziroma piknikov. Najbrž se že sprašujete, kaj vse sem zamešal v tokratni lonec …

Debele knjige me praviloma malo prestrašijo, čeprav pri določenih avtorjih vem, da ne morem zgrešiti. Nemalokrat se zgodi, da obširno knjigo preberem hitreje od pričakovanj. Kot otroku so mi debele knjige predstavljale izziv, saj sem bral hitro in rad, za nameček tudi malce bolj zahtevno branje.

Zadnje čase veliko razmišljam o samoumevnosti – svoje doda narava moje službe, družina in splošno stanje duha. V preteklosti se mi je večkrat zgodilo, da sem nekaj jemal za samoumevno, a je dovolj zgolj en trenutek, dogodek … pa se življenje postavi na glavo.

Izhajam iz družine, v kateri oba starša rada bereta in bereta veliko. Kot otroku so mi brali in pripovedovali pravljice, me nagovarjali k branju, me vozili v knjižnico, mi kupovali knjige in na vse možne načine spodbujali, da sem brala. Branje je bila vrednota, ki se jo je močno cenilo. Branje smo vsi razumeli kot dejavnost, ki ji namenjamo čas, o kateri veliko govorimo in za katero verjamemo, da je dobrobitna za naš um, razum, mentalno stanje in navsezadnje tudi za zabavo.

Obstajajo različne vrste kriz, vanje zapadamo osebnostno, v odnosih, v krizi se lahko znajde država, pa gospodarstvo … pred leti je bila v krizi glasba, potem knjige, zadnje leto se govori o krizi tiskanih medijev. V ustvarjalni krizi se lahko seveda znajdejo tudi ustvarjalci in na veliko presenečenje sem v sam znašel v precejšnji bralski krizi.

V novembru sem komaj čakala, da pride čas za pravi obisk knjižnega sejma v živo – zanimalo me je, kako bo to na Gospodarskem razstavišču in vsi knjigoljubci smo na koncu priznali, da je veliko prednosti te nove lokacije, čeprav morda nostalgično pogrešamo romantični občutek Cankarjevega doma.