Sproščeno

Knjižni sejem je pred vrati. Po nekaj covidnih letih spet v živo. Spomnim se, kako sem z otrokoma tisti zadnji sejemski dan odšel na sejem (takrat še v Cankarjevem domu), srečal kopico znanih obrazov in kako smo se domov vrnili s kupom knjig. Za vsakega ena (ali pa dve, če sem iskren). In čeprav že od otroštva rad berem, nisem nikoli prav rad obiskoval Knjižnega sejma.

September se je šele dobro začel, jaz pa že razmišljam o jesenskem branju. Morda prehitevam? Sploh glede na to, da pišem te besede v prvih septembrskih dneh, ko še v kratkih rokavih sedim na kavi v Istri (ravno tam, kjer sem pisala kolumno o poletnem branju v Istri). Toplo je, vendar ni več tiste vročine v zraku, kot je bila julija. In ko zapiha, že čutiš napoved hladnejših jesenskih dni.

Ko se julij prevesi v avgust, se vrnem iz Istre v domače Domžale. Prva dva tedna v avgustu sta v mestu vedno nekaj posebnega, saj takrat zavlada tišina. Takrat dobiš občutek, kako je morda bilo včasih, ko še nismo bili tako naseljeni. Domžalska knjižnica je bogata, vendar je v teh dneh tudi izropana, kar me vsako leto znova razveseli. Ljudje berejo! In berejo veliko.

Obstajajo ljudje, ki beremo, in tisti, ki ne berejo. Tisti, ki beremo, knjige kupujemo in/ali si jih izposojamo, bodisi od sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali pa seveda v knjižnici. No, v zadnjem času je postala priljubljena še ena opcija, o kateri pa malce kasneje. In vsi tisti, ki knjige kupujemo, se kmalu znajdemo pred veliko težavo – pomanjkanjem prostora.

Asociacija, ki pride z besedo poletje, je tudi morje, morje pa je tudi branje na plaži. Pa branje v viseči mreži. In popoldansko branje v senci. Predvsem veliko branja in to tistega, za katerega čez leto morda ni bilo časa. Poletje je namreč predvsem čas branja za dušo. Med letom vsi mi, strastni bralci, beremo tudi tisto, »kar moramo« (čeprav v življenju nič ni čisto zares obvezno, le umreti moramo, kar pa bomo tudi, če ne želimo) – zato, da smo na tekočem na svojem strokovnem področju, pa zato, da kaj napišemo o vseh teh novih knjigah, pa morda tudi za študij. Poletje pa je tako pravi čas za branje romanov, lažjih in tudi težjih.

Poletje je tu, načeloma tisto obdobje, ko imamo nekaj več časa in lahko tudi več beremo. Enako sicer velja tudi za pozno jesenske in zimske mesece, ko so dnevi precej krajši in imamo načeloma več časa za branje. Jaz moram priznati, da nisem ravno tipičen poleten tip bralca, saj ves čas precej berem.

Napisati v romanu dober prvi stavek je prava umetnost. Eden mojstrov prvih stavkov je Feri Lainšček, ki svojega Kurjega pastirja začne takole: »Dan je bil žaloben kot župnikova duša po prihodu iz spovednice.«

Dnevi se daljšajo in kar naenkrat ima vsak moj dan več ur. Čeprav jih več kot pozimi namenim zunanjim dejavnostim, pa mi še vedno ostane kar nekaj časa za branje. Če ga slučajno ne, si ga pa vzamem – prioritete so pomembne v življenju, mar ne? In vsako leto si v aplikacijo na telefonu čez leto vestno zapisujem knjige, ki jih želim vzeti s seboj na morje.

Knjige so bile od nekdaj moj glavni domišljijski poligon – vse od prvih stripov, s katerimi sem se naučil brat in potem preko Jacka Londona, ki mi je kot prvi z besedo slikal prizore in vse do Julesa Verna, prvega mojstra fantazije, s katerim se srečal že zelo zgodaj v otroštvu. In ker sem pač še del tiste generacije, ki je imela na TV-sprejemniku okrog 8 programov, produkcija pa je bila daleč od današnje, so bile vedno najprej knjige in šele potem vse ostalo.