Poletno branje – prvič
Poletje = branje ali v mojem primeru poletje = še več branja. Praviloma držim tempo, tako da preberem eno knjigo na teden, včasih več in drugič manj, odvisno od poravnanosti planetov in obveznosti. Poleti, sploh v času dopustov, pa vedno izkoristim, da preberem še kaj več in predvsem, da se lotim knjig, ki potrpežljivo čakajo na policah. Letošnje poletje bo sicer zame nekoliko drugačno, saj se z otroci nisem odločili za klasičnih deset dni nekje na obali, ampak bomo malo več potovali. Kar seveda še vedno ne pomeni, da ne bo časa za branje.
Zato izkoriščam priložnost in vam ponujam nekaj priporočil, kaj prebrati poleti. V tokratnem zapisu knjige za odrasle, v prihodnjem pa branje za mlajše.
Priporočila:
Barbara Cerar in njen prvenec Pretežno jasno, ki je eno najprijetnejših bralnih presenečenj lanskega leta – življenjsko, polno upanja in sprejemanja ter razumevanja in potem še svež roman Prod – zanimiva pripoved o življenju – v različnih oblikah in podobah, kjer je ena od pripovedovalk reka.
Stephen King in zbirka kratkih zgodb Mrtva straža (nimam pojma, kolikokrat sem napisal napačen naslov Nočna straža in imam še manj pojma, zakaj?!), ki je v prvi vrsti odličen dokaz, kakšen mojster pripovedovanja je v resnici Stephen King ter že kar kultna, močno drugačna, recimo ji pisateljska avtobiografija On writing, kjer King piše predvsem o tem, kako pisati in v tem uživati.
Andrej Capobianco in Kdo je ubil SEKS? – imamo provokativen naslov, za psevdonimom skritega avtorja in naslovno obljubo »kriminalno dobrega slovenskega političnega trilerja. Formula za (zagotovljen) uspeh? Preverite in se prepričajte.
Aljoša Hancman in Dno – Lovecraftovsko navdihnjeno in zelo vznemirljivo branje, ki vas bo hitro posrkalo v globočine nečesa večjega od vas samih in vaših pričakovanj.
Jedrt Maležič in zbirka zgodb Dvoliki, v kateri avtorica (in odlična prevajalka) odlično prikaže dvoličnost naše družbe. Ni potrebno prav veliko, da se zgodba (življenje) postavi na glavo in človeka prikaže v popolnoma drugačni luči. In če vam bodo Dvoliki všeč, mimogrede priporočam še njen čustveno nabit roman o istospolni ljubezni – Križci, krožci.
Nina Kremžar je v zbirki kratkih zgodb Opazovalnica spretno prepletala in se spopadla z različnimi (generacijskimi) razkoli in usodami ter vmes vpletla tudi številne občutljive teme, sklepam, da je marsikaj tudi (avto)biografskega.
Despentes in prvi dve knjigi o Vernonu Subutexu, pariškem DJ-ju in nekdanjem lastniku ploščarne – prva knjiga je na trenutke težko, celo naporno branje, saj se mi je nemalokrat zazdelo, da sem jaz tista boksarska vreča, ki jo mlati težka pest posledic odločitev Vernona Subutexa, v drugo sicer ni tako zelo zanimiv in berljiv, a kljub pomanjkljivostim premore dovolj goriva, da se mu bo vredno prepustiti in zapeljati še v tretje.
Metod Pevec in versko zaznamovana kriminalka Greh, kjer največji greh stori avtor sam, ko se imenitno nastavljena zgodba konča brez pravega konca, a vsekakor vredno branja.
Jennette McCurdy, takorekoč večna najstnica in najstniška Nickelodeon zvezdnica je s svojo avtobiografijo Vesela sem, da je mami umrla dvignila veliko prahu, v njem pa izvemo, da je bil demon, ki je v njeno življenje prinašal največ zla, kar njena mati. Torej ne slava niti anoreksija ali bulimija niti alkoholizem ne ali pač poskusi spolnih zlorab s strani producenta. Mama. Pretresljivo, brutalno.
Mira Furlan in Imej me rajši od vsega na svetu – odličen dokument konkretnega časovnega obdobja, pretresljiva in iskrena avtobiografska izpoved igralke brez pravega doma in domovine, ki so jo občudovali (očetje najbrž oboževali) naši starši.
Leonard Cohen in njegova velika ljubezen – ko nekdo reče Leonard Cohen, je prva misel večine Marianne. In v njegovem primeru Marianne pomeni pač ljubezen, z velikim L.
Tadeja Krečič Scholten in Nikoli ni prepozno – knjiga, ki se začne kotaliti počasi kot snežna kepa in za katero vam ne bo žal, da ste jo vzeli v roke in jo boste zelo težko odložili.
Bekim Sejranović in Nikamor, od nikoder – knjiga, ki jo lahko opišem kot kombinacijo solz in smeha, tipičnega in prepoznavnega bosanskega šarma – idealno in popolno poletno branje.
Monika Žagar in Diši po dosegljivem je vsekakor odličen dokument časa (konca šest- in začetka sedemdesetih), ki pa se ga vsak spominja (vsaj malo) drugače.
Sara Gordan, Noč, izpoved obupane matere in obenem pismo hčerki. Noči, kot jih opisuje Gordan, so lahko neskončno dolge.
Dovolite mi še to predrznost, čeprav ni ravno lahkotno branje za plažo, vsekakor pa upam, da vam bo všeč, in sicer moji avtorski Mračni labirinti.
Prepričan sem, da bo vsak od vas našel (vsaj) nekaj na tem seznamu in užival med branjem.
