Stare knjižnice
Letos sem del poletja preživela v Avstriji. Ko sem bila mlajša, si tega nikoli ne bi zamišljala, saj me je vedno bolj vleklo na jug, privlačile so me dolge poletne noči in ležanje na plaži. Sedaj pa postaja vse bolj vroče in zaželela sem si, da še bolj spoznam našo severno sosedo, ki fascinira v tako mnogih pogledih.
Ena izmed destinacij na moji poti je bil tudi Schloss Leopoldskron, v katerem se skriva prečudovita stara knjižnica. Udobni naslanjači, police polne modrosti, veliki kamni, okna, ki nudijo razgled na čudovito jezero ali park, predvsem pa neka posebna atmosfera. Pravijo, da obleka ne naredi človeka. Po tej logiki naj tudi knjige ne bi naredile prostora. Če nadaljujem: knjige naj ne bi naredile iz hiše doma, pa ga. Že velikrat sem razmišljala in tudi pisala o tem, da so knjige sicer materialna stvar, vendar pa v sebi nosijo precej več ... Bodimo pa iskreni: saj tudi obleka naredi človeka, deluje v obe smeri.
Te vrstice sem pisala za staro leseno mizo v čudoviti knjižnici, ki nosi ime po Maxu Reinhardtu (znani režiser je bil namreč lastnik dvorca v času po prvi svetovni vojni). Razmišljala sem, kdo vse se je sprehajal v teh prostorih (dvorec je namreč star več kot tristo let). Kdo je v rokah držal te knjige? Kako je znanje, ki so ga ljudje dobili iz teh knjig, vplival nanje, na njihove odločitve, na potek svetovnih dogodkov? Kaj so razmišljali ljudje, ki so tukaj v naslanjačih brali knjige?
V Sloveniji moja najljubša knjižnica, v kateri lahko delam in ustvarjam, ostaja NUK oziroma velika čitalnica v NUK-u. Tam sem preživela nekaj gimnazijskih dni, nato pa velik del študijskih let, ko sem požirala znanje iz knjig pod mističnimi zelenimi svetilkami. Avgusta sem pisala kolumno o branju pa tudi pisanju v Ljubljani. Saj se še vedno zgodi, da berem tudi kar doma v postelji, toda vse bolj iščem kotičke, ko je branje prav posebno doživetje. Predvsem pa sem na to pozorna, ko pišem. Kraji, kjer pišem, mi dajejo energijo. Dajejo mi čustva, ki jih lahko opisujem, ideje, ki jih lahko orisujem ...
In v starih knjižnicah takšna čustva kar planejo na dan. Ljudje se morda preveč navdušujemo nad novitetami in pri tem zanemarjamo dejstvo, da vse od nekod izhaja. Naše ideje, naša pisanja, branje tega, je skupek že nastalega iz preteklosti. Morda zato v takih prostorih kar zaživim in na plan privrejo ideje o tem, kaj vse bi še lahko napisala. Tukaj se namreč skriva toliko znanja. Žalosti morda lahko le to, da nikoli ne bo dovolj časa, da bi prebrala vse. Niti napisala vsega, kar bi znala napisati. In tako se spomnim eseja Esada Babačića v zbirki Navijaj v sebi (naslov eseja je Veš, bralec, svoj dolg?), ko citira pesnika Miho Avanzo, ki je dejal, »da so nenapisane pesmi mnogo zanimivejše od napisanih«. Kaj vse bi lahko napisala, če bi bila v takšni knjižnici dlje časa? Česa vse niso napisali ljudje, ki so bili tukaj in ustvarjali pred menoj?
V trenutku, ko razmišljam o zaključku tega zapisa, nekdo v daljavi dvorca začne igrati na klavir in zasliši se ženski operni glas. In ideje v meni vrejo naprej ... Zato vam za prihajajoče jesenske dni predlagam, da poiščete stare knjižnice v bližini (tudi v Sloveniji jih je nekaj), ki bodo odlični kotički za branje, pisanje, ustvarjanje ... Kajti življenje naj ne bo le obstajanje. Živimo ga! In tudi v takšnih kotičkih ga lahko zares začutimo.
