Franz Xaver von Schönwerth: Schönwerthove pravljice
Tomaž Bešter, blog Konteksti, 11.01.2018
Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm, ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik, so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu, ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slovenščino, v odličnem prevodu Tine Štrancar in z izjemnimi ilustracijami Hane Stupica in bogato opremljenim spremnim aparatom (predvsem seznam pravljic z ATU tipologijo in povezavami na ustrezne Grimmove KHM), ki je lani jeseni izšla pri založbi Miš.
O tej zbirki se lahko pogovarjamo na mnogo načinov. Prav tako, kot imajo že pravljice same pred sabo mnoštvo tipologij različnih bralcev. In ker so tudi pravl Po pravljicah posegajo otroci, ker jim s svojo sporočilnostjo tako po zgledu zgodovine nalagajo starši ali stari starši, dasiravno tudi sami zlahka uvidijo, da moralnih naukov iz njih venomer ni najlažje izvleči. Berejo jih starši, ker tudi sami v njih presenečeno najdejo vsakokrat nove svetove, med njimi tudi spoznanja, da so te pravljice
starejše, kot so si predstavljali. Mnogo starejše. Berejo jih akademiki, ker v njih iščejo rdeče niti, ki so konstitutivni del tega, kar sestavlja zgodovino samo. In beremo jih konec koncev tudi vsi tisti, ki so prepričani, da pravljice predstavljajo izjemno pomembno odslikavo sveta, fenomenov, ki sestavljajo pojavni svet in razmerja v njem. Pravo bogastvo se skriva v tem, kako vse to pripovedovalec v sebi prežveči in skozi to silno upodobitveno moč uma prenese do poslušalcev. In v teh okvirih so pravljice neverjetne. Odlične in nujne.
Tukaj najlepše dekle stoji,
naj takoj nogavice in čevlje dobi,
tudi razkošna obleka ji pristoji,
in njenega očeta razveseli.
(iz Pepelčice)
Vse to in za vse te so tudi Schönwerthove pravljice. Prinašajo plejado različnometražnih pripovedi. Nekatere vam bodo zelo znane, nekatere malo manj. Veliko jih je, predvsem pa so drugačne. Ne toliko drugačne po tem, kdo v njih nastopa, tudi ne po tipologiji. Ampak po načinu pripovedi. Najbrž se ne bom preveč motil, če bom rekel, da jih bo večina ob branju hote ali nehote kontrastirala z Grimmovimi ali Perraultovimi in tu se porajajo velike razlike v načinu pripovedi. Medtem, ko se slednje berejo hitreje, bolj tekoče in nemara tudi z bolj jasnim ciljem, bolj razdelanim smotrom, zakaj so zapisane, se Schönwerthove berejo precej bolj surovo, neobdelano, občasno z bolj sunkovitimi preskoki in nelogičnimi zvezami, a zdržema podajajo vedno bolj zagotov občutek avtentičnosti, neumetelnosti, ki brez prenarejanja in dodatnega cvetja, če lahko tako zapišem, zveni tako, kot si predstavljam, da bi lahko zvenel glas pripovedovalcev, ki jim je Schönwerth prisluhnil v daljnem 19. stoletju. Predvsem se zlahka razbere urednikovanje zapisanega materiala, ki ga je bilo pri bratih Grimm najbrž mnogo več. Schönwerthova zapuščina že v kazalu slovenske izdaje razkriva, da so nekatere pravljice bile še brez naslova.
Vzamem te v zakup,
naj bo še tak peklenski hrup.
Hudiču pljunem v goltanec,
zlati zmaj pa bo moj vranec.
(iz Zaklad v ognjišču)
Slovenska izdaja Schönwerthovih pravljic zgodbe deli na šest delov: pravljice o čarovnijah, pravljice o živalih, pravljice o nadnaravnih bitjih, legende, pravljice o norčijah in pravljice o naravi. Skupaj torej zares bogata zbirka pripovedi. Brali boste o Kralju Zlatolasu z motivom Sneguljčice v moški osebi, ki ga kralj ukaže ubiti, a z iznajdljivostjo in pogumom princ vse razreši. Prisotna je tema, ki spremlja tudi marsikatero drugo v zbirki, tema dobrega, ki se z dobrim tudi vrača in slabega, ki se vrne le kot slabo. Kot tudi v Figah ali v Berta na grmadi, v kateri zavist povzroči grozna dejanja, ki se ne izplačajo. Ta zavist, ljubosumje je tudi osnova izjemne miniaturne pripovedi Volkovi, v kateri je skozi te zveri projecirana bolečina kneginje ob neplodnosti. Ali tudi v Sliki. Tu je še pravljica o Lepi sužnji, o preveranem Karlu in kraljevi hčeri, o maščevanju. Pa Železni čevlji, kjer beremo o velikem odrekanju za večje dobro ter kazni za neupravičeno željo, z dobrim koncem in pohvalo vztrajnosti. Nekoliko manj prijazna pravljica Tri cvetlice prinese sovraštvo gozdne žene, ki ubogi Katri najprej nameni molk, nato pa še detomor, pozorni bralec bo v njej naše tudi Grimmovih Dvanajst bratov. Odlična priredba, zapis, interpretacija klasične pravljice je tudi v Pepelčici, torej dekletu, ki jo poznamo kot Pepelko. Tu je tudi Grimmov Pogumni krojaček, v zgodbi z naslovom Sedem na en mah. Zanimivo je brati tudi pravljico, v kateri nastopata slavna nordijska Odin in Freia.
Motiv Vraga s tremi zlatimi lasi boste našli v Schönwerthovem Kraljevem stražarju, tisti, ki še nekoliko več berete pravljice, boste sorodno zgodbo našli tudi v slovenski ljudski pripovedi, ki je v priredbi Anje Štefan izšla pod naslovom Hudičeva volna. Nekaj podobnega velja za pravljico Pastir in trije velikani, v kateri boste prepoznali tudi slovensko ljudsko Od lintverna, ki je - prav tako v priredbi Anje Štefan - prišla do nas pred nekaj leti. Le da je jo je tisti prevarant pri slovenski različici odnesel mnogo manj kruto (vrgli so ga v luknjo, kjer je prej živel zmaj z devetimi glavami, ki ga je junak zgodbe ubil) kot pri Schönwerthu (tega nesrečnika so razčetverili), a pri obeh zgodbah se je junak poslužil natanko iste ukane, da je uspel dokazati svoje junaštvo. Ta zgodba je skozi takšne primerjave še posebej zanimiva, saj lahko sedaj ob bok Zvonku Čohu, ki je ilustriral lintverna z devetimi glavami v Čoharijah položimo ilustracijo tega enakega zmaja Hane Stupica. Oba sta čudovita, čeprav je Hana svojemu že odsekala nekaj glav, Čohov pa še vedno jezno renči na junaka, ki ga kani pokončati. In tudi v pravljici Jezni župnik boste našli nekaj slovenskega ljudskega, ali obratno: tako kot sta v prvi klavrno končala pes Porček in mačka Timijanček, je v drugi, slovenski pripovedki Peteršiljček (v zapisu Jasne Majde Peršolja), klavrno končal tudi istoimenski kuža. Seveda, povezav je ogromno. Pravljice so pričevalke odnosov med ljudmi in prenašanja iz roda v rod, od ljudi za ljudi. Tradicija zatekanja k zgodbam, pripovedovanja, učenja mladih in interpretacije narave skozi domišljijo je starejša od mnogega, kar nam je danes pomembno.
Zrcalce, zrcalce, reši nas težave,
pokaži mi številke prave,
prihajam z daljne planjave,
da rešim princeso iz trdnjave.
(iz Jan Hojladri)
V Čarobnem peresu beremo o tem, kako videz vara; v Čudežnem ptiču o tem, kako nikdar ne vemo, kje se lahko nahaja sreča in da se usodi pač ne da ubežati. Med Potepuškimi živalmi najdemo Grimmove Bremenske mestne godce. Poseben sklop zavzemajo tudi pravljice o nadnaravnih bitjih. Tu izvemo nekaj o gozdnih ženah, v Lanenem cvetu nas uči, kako je potrebno spoštovati stare običaje. Posebej zanimive, mogoče zato, ker doslej o njih nisem dosti bral, so bile vodne žene. V Pas in ogrlica najdemo motiv glavnega junaka, ki pretenta nadnaravno bitje, ki mu je pred tem pomagalo - nekaj podobnega, kot se spomnimo pri Špicparkeljcu - ker Barbara otroka noče dati vodnim ženam. Nadalje gremo tudi v krščansko tradicijo, ki je za področje, v katerem je Schönwerth zbiral pripovedno izročilo zelo pomembno. Tako sta v Ključu omenjena Adam in Eva, v pravljici nastopa tudi škof, čeprav niti ne v pozitivni vlogi. Tej tradiciji so posvečene legende, sicer le štiri. V njih tematizira prepletenost narave in božjega (Drevo v obliki križa) ali majhnost človeka nasproti božjemu (Moka namesto snega). Drugje najdemo tudi kak motiv Fausta, v Ribiču in hudiču je tu pogodba s hudičem, ki zopet nekako spominja na Špicparkeljca; v Stavi s hudičem pa demonizacijo nekega določenega poklica, ceha, v tem primeru oglarja.
Detel se imenujem,
kar je mehko, pojem,
kar je trdo, zavržem,
kot čižek žvrgolim -
in jaz da nič ne naredim?
(iz Detel)
Uživali boste v pravljicah o norčijah. Gobezdalo, v katerem je ubogi junak kravo prodal kipu, bo obudilo spomin na Milčinskijeve Butalce. Tu nekje je tudi tista o Neumni ženi, ki sporoča, da tudi neumnost lahko prinese srečo. Premeteni Vid skuša svet ukrojiti po svoji podobi s prevaro, a zanimivo, na koncu ne uspe. Zanimivo predvsem zato, ker bralec dobi občutek, da se malodane vse pravljice zaključijo s pozitivno noto. Zelo podoben ustroj pravljice najdemo tudi v Vedeževalki, pravzaprav najdemo tudi iste besede. A ta, v razliki do Vidove, ima srečen konec za pastirja, ki je pretental vse po vrsti. Na koncu pa so tu še pravljice o naravi, ki kažejo predstave razumevanja naravnih pojavov, zaradi česar je na njih nekaj romantičnega, otroškega, panteističnega. Čudovito jih je brati. Barva snega vam pove, odkod snegu, čeprav ga je letos v mojih legah precej malo, ta lepa bela barva. Nič manj zanimiva pa ni tudi Sončeva prisega, saj sem jo bral predvsem v kontekstu lanskoletnega branja pravljice, ki majhnim otrokom osmišlja ločitev Zakaj sončni princ in lunina vila ne živita skupaj? in prisega seveda ponudi drugačne mitologije.
Gozdna žena, gozdna žena, to je za té!
Naj lan dobro rase,
da ga bo dovolj za obe!
Menim, da bo dovolj. Jasno je, o kakšnem obsegu govorimo, ko se pogovarjamo o slovenski izdaji Schönwerthovih pravljic. Gre za antologijsko in epohalno delo, ki bo naslovilo malodane vse strukture bralcev. Od tistih, ki jih bodo brali za zabavo do tistih, ki bodo v njih iskali zgodovino, antropologijo, psihologijo in literaturo. Schönwerthove pravljice so vse, kar od takšnih zbirk pričakujemo: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa, v katerem so se razvile do svojega zapisa. V njih je vsa radost in beda človeškega bitja, v njih je preplet tega, kar lahko občutimo in tega, do česar lahko sežemo le z idejo in domišljijo. So vprašanja in odgovori hkrati. Kot tudi presek zgodovine in trenutka. Prinesle bodo nove bralce klasičnih pravljic in bogatile spoznanja o njihovem ustroju vsem tistim, ki jih že poznajo. Prava poslastica. To, vse to. Schönwerthove pravljice so izdane za prihodnost. Odličen izdelek.
Franz Xaver von Schönwerth: Schönwerthove pravljice
Nina Prešern, blog Gospodična knjiga, 18.12.2017
Če si božične praznike pogosto zamišljamo ob prepletu temno modre, rdeče in zlate, potem bi še sveži slovenski izdaji Schönwerthovih pravljic lahko prav zaradi zunanje podobe rekli tudi praznična pravljična zbirka. Je takšna tudi njena vsebina? Odprimo jo …
Če za Schönwertha in njegove pravljice slišite prvič, nič takega. Franz Xaver von Schönwerth (1810-1886) je bil bavarski pravnik, zelo blizu takratnemu kralju, ter strasten zbiralec ljudskega slovstva. Že to, da se je kot poklicni iskalec resnice in glasnik razuma v prostem času zanimal za nekaj tako izmuzljivega, kot so pravljice, dokazuje, da je bil Schönwerth poseben patron. Vrednost pravljic, ki jih je nabiral na terenu med preprostim in sprva nezaupljivim prebivalstvom na Bavarskem, je v 19. stoletju prepoznal tudi Jacob Grimm, že takrat priljubljen pravljičar.
Prav zaradi večje prepoznavnosti bratov Grimm se Schönwerthove pravljice med takratimi bralci niso tako obdržale. Potonile bi v pozabo, če jih okoli leta 2009 med raziskovanjem ne bi odkrila učiteljica Erika Eichenseer. V knjižničnem arhivu je naletela na več kot 500 pozabljenih Schönwerthovih pravljic, jih izbrala in uredila v zbirki, ki jo lahko v odličnem slovenskem prevodu Tine Štrancar beremo tudi mi.
Zbirka je razdeljena na več poglavij, ki jih prepoznamo po naslovu, črnem ozadju in okvirju. To so: pravljice o čarovnijah, pravljice o živalih, pravljice o nadnaravnih bitjih, legende, pravljice o norčijah in pravljice o naravi.
Če je za Grimmove pravljice veljalo, da so bile bolj kot otrokom namenjene odraslim, je to še jasneje v Schönwerthovih pripovedih. Te so polne grozljivih prizorov neobvladanih velikanov in krvavečih zmajev, grotesknih prizorov, kot je naivna lisica, ujeta v led (Lisica in zajec), čudežev, čarovnij in neizprosnih razlag naravnih pojavov (Barva snega) ali odnosov med spoloma, recimo ljubosumja neplodne žene (Volkovi).
Dolžina pravljic je različna, najdaljše ne presegajo treh strani. A naj vas kračina besedil ne zavede – v njih se vrstijo različni dinamični prizori, pojavi se več oseb v zapletenih odnosih, zato so pravljice namenjene počasnemu in zbranemu branju. Nauka nekaterih pravljic ni zmeraj lahko povzeti.
V bogati slovenski izdaji Schönwerthovih pravljic izstopajo motivno nenavadne, na podrobnosti osredotočene in barvno enotne ilustracije Hane Stupica, ki je svoj slog nakazala že v enkratni slikanici Rokavička (oglejte si jo tukaj). Kako učinkujejo na vas?
BEREM SINKU: 4-letniku, ki trenutno hlepi po strašljivih elementih v knjigah, sem Schönwerthove pravljice pokazala z jasno namero: “Boš pogledal nekaj reeeees strašnega?” Prepričana, da ne bo dolgo obstal pri ilustraciji, sem mu najprej pokazala tisto s hudičem in smrtjo. “Smešna je, haha,” je povedal. A taka se mu ni zdela druga pokazana ilustracija, po mojem mnenju v primerjavi s prvo sicer blažja. Bruhajočega troglavega zmaja se je trudil čim prej odgnati. Ob dami z zavidanja vrednim dekoltejem (glej zgoraj) je komentiral: “Poglej, na glavi ima volno!” Vidite, kakšno doživetje je knjige z neobičajnimi prizori listati z otroki? Predstavljam si, da so lahko Schönwerthove pravljice posebej zanimive nekoliko starejšim otrokom. Naj sami izberejo, s katero bi začeli … Morda oni katero od pravljic preberejo vam.
K branju in raziskovanju Schönwerthovih pravljic vabim tudi študente. To zbirko uporabite pri katerem od predmetov (mladinska književnost, literarna teorija, svetovna književnost) v okviru seminarskih ali diplomskih nalog. Schönwerth v slovenskem prostoru pomeni relativno neznano literarno ime, zato ga je vredno še bolje spoznati.
Ker je zbirka obsežna, oblikovno izrazito dodelana, pravljice pa skrbno izbrane, je lahko ta knjiga primerno darilo strastnemu bralcu, pripovedovalcu ali poslušalcu zgodb, a le če je v njegovem srcu dovolj domišljije in poguma za širni svet (ne)mogočega!
