Zločin v Stari Fužini

Simon, Edi in Kos se med počitnikovanjem ob Bohinjskem jezeru znajdejo sredi druščine športnih navdušencev, ki se pripravlja na zahtevno tekmovanje v triatlonu. Le to sestavljajo lokalna legenda in ekstremna športnica, njen mož, Francoz, in njuna uporna najstniška hči, trojica precej nezrelih francoskih kajakašev, pravi slovenski hribovec, spogledljiva hči lastnikov penziona, v katerem je nastanjena večina junakov in njen neprijetni zalezovalec ... Prav kmalu se izkaže, da večino oseb povezuje precej dolga zgodovina in da dogodki izpred več deset let morda še vedno do neke mere krojijo njihova življenja. Treba jim bo priti do dna, če ne prej, takrat, ko se stvari toliko zaostrijo, da vmes posežejo policisti.

O delu

Roman Zločin v Stari Fužini kronološko in v duhu sledi Umoru v Šmihelski vasi, vendar pa ubere nekoliko drugačen koncept: trojica, ki smo jih spoznali že v prvem romanu, inšpektor Bojan Kos, policist Simon Kovačič in psiholog Edi Čeh tukaj ne nastopajo v funkciji policistov, saj bodo umor preiskovali kolegi iz Kranja, oni pa bodo zraven bolj ko ne za lastno veselje. To omogoča - še bolj kot v prvi knjigi - oddaljitev potrebe po približno realističnem opisu policijske preiskave iz prve roke in osredotočanje na tisto, kar je literarno zanimivo. Roman se še vedno sicer giblje med grotesko, parodijo in zajedljivostjo, v ospredje pa zopet postavi humor. Tudi ta knjiga se ne bere kot kriminalka, pač pa kot družbena satira, ki si za izhodišče vzame kriminalni žanr. Pri tem avtorica vešče uporablja elemente družbene realnosti.