Avgustovsko branje v prestolnici
V najbolj vročih dneh leta, stopam po razbeljenem asfaltu, ki bruha vročino in iščem kotičke za prijetno branje. Vroče je. Dopoldne, popoldne, zvečer – zelo vroče in vsak trenutek si tako močno želiš, da bi vsaj malce zapihalo in bi te veter nežno pobožal po obrazu. In kljub vročini so kotički, na katerih sem našla ne le vetriča, temveč tudi senco in pa predvsem mir za prijetno poletno branje.
Dopoldne se sprehodim ob Ljubljanici. Velikokrat me zamika, da bi stopila v Rog bar, saj ima odlične brunche, vendar je za branje ambient preglasen. Pa še zraven prenavljajo Rog in tako se sliši le bučanje, ki te ne more odnesti med strani knjige, ki jo bereš. Zato prečkam most, se sprehodim naprej in opazujem, kako ga prenavljajo: bo preveč turističen, bo še imel tisto avtentičnost, se sprašujem, ko ponovno prečkam most in sedem v kavarno na vogalu. Njenega imena ne poznam, vendar je to poletje postala moj kotiček za branje in pisanje. Tam spišem petkovo kolumno, med pitjem espressa in maslenim rogljičkom, nato pa nadaljujem z branjem. Ker je vroče, predvsem pa tudi zato, ker je še jutro (in moji možgnani še niso čisto budni), izberem lahkotno čtivo. Listam stran za stranjo in tukaj piha ta prijeten vetrič. Predvsem pa najdem mir. Čeprav sem le streljaj od Zmajskega mostu, tukaj praktično ni turistov. Srečaš domačine, srečaš pisatelje, ki jih poznaš, stare znance ...
Včasih mi zapaše večja družba, vrvež ljudi. Tako se odpravim še malce naprej do Petkovškega nabrežja in v Premieru naročim kavo s smetano. To je moja stara tradicija, saj sem v gimnazijskih časih tukaj s sošolko skoraj vsak dan pila kavo s smetano. Danes je skoraj ne pijem več, tukaj pa vedno. V drugi polovici prvega desetletja tega tisočletja v Ljubljani ni bilo toliko turistov in v Premieru sva bili včasih skoraj edini gostji v dopoldanskih urah. Danes temu ni več tako in ob Ljubljanici sploh ne dobiš mize. K sreči raje sedim bližje lokalu in berem. Včasih odložim knjigo ter opazujem ljudi. Ljudi, ki se sprehajajo mimo. Ljudi, ki sedijo v lokalu. Klepetajo, se smejijo, kdaj tudi jokajo. Všeč mi je ta vrvež. Če berem dolgo časa, potem naročim tudi hladno pivo. Potapljam se v zgodbe v knjigi, ki jo držim v roki, hkrati pa sem vpeta v to mestno življenje.
Potem se sprehodim naprej po mostu in pridem na tržnico. Vedno znova se sprašujem, zakaj nikoli ne sedim pod Plečnikovi stebri in tam berem knjige ob kavi. Morda je preglasno? Morda me ne pritegne vonj iz ribarnice in Odprte kuhinje, pa nek drugačen vrvež je tu kot na drugi strani reke. Pot nadaljujem ob cerkvi in tam prebrskam knjige v prvem antikvariatu, nadaljujem v legendarnem antikvariatu pri Magistratu in potem še naprej na nabrežju Ljubljanice. Velikokrat kaj kupim in ko pridem do naslednje kavice, niti ne vem več, kaj brati. Knjigo, ki jo že berem in me zvesto čaka? Hkrati pa me tako zelo zanima ta nova, ki sem jo kupila: me bo pritegnila? Kaj se skriva v njej? In premami me radovednost ...
Ko sem bila mlajša, sem brala tudi v parku, na Kongresnem trgu ali pa kar v Tivoliju. Prvi je sedaj velikokrat preveč zaseden in ne najdeš prostora zase, drugi pa se mi v teh vročih dneh zdi včasih kar malce preveč oddaljen. Čeprav imam lepe spomine na branje Ane Karenine v Čolnarni. Nekaj unikatnega je brati ruske klasike v vročih poletnih dneh in se obenem sprehajati skozi mrzle ruske pokrajine. In čeprav so posekali kar nekaj dreves v Ljubljani, pa še vedno najdeš takšne, ki dajejo senco, ki jo potrebuješ v tej vročini. Tako da me včasih najdete kar ob Ljubljanici, saj so ob reki uredili prijetna sedišča.
Nekaj posebnega pa je poletno večerno branje. Takrat se podam na grad, sedem na klopco in opazujem mesto v lučeh. Včasih dolgo berem in postanem skoraj imuna na okolje, ne opazim ljudi, ki hodijo mimo, ne opazim sprememb na nebu. Včasih pa se med branjem ustavim, razmišljam in strmim. Morda ujamem tudi utrinek, vendar redko, saj so mestne luči premočne.
Ko se tako sprehajam po Ljubljani, se vedno znova spomnim nekega francoskega filma, katerega naslov sem pozabila in je bil posnet v 50-ih, morda 60-ih letih ter je prikazoval mladega dečka, ki se izogne šoli in se raje cel dan potepa po Parizu. Kamera mu sledi, ko spoznava kotičke svojega kraja in ustvarja spomine: svoje ter mestne. Veliko je še bralnih kotičkov, vendar ti so moji in letošnji. Vsako leto je nekaj novega, vsako lete pa nekaj ostaja ... Neki spomini na branje, ki jim dodajam nove. Knjige so unikatne tudi zato, ker za njihovo razumevanje ni pomembno le kdo jih bere, temveč tudi kdaj in kje. In prav zato je vsako branje knjige nekaj unikatnega in posebnega.
