Preplet: knjige, vlaki, železniške postaje

V zadnjem času se veliko vozim iz Domžal, natančneje z Rodice, do Ljubljane z vlakom. Odkar so zamenjali vlake za modernejše, prostornejše, predvsem pa veliko bolj zračne, je pot še toliko bolj prijetna. Intermezzo: ali ste vedeli, da je bila ta proga zgrajena med letoma 1889 in 1891 ter je nastala predvsem na pobudo podjetnikov in sprva niti ni bila v celoti last države? Ste vedeli, da je bila leta 1968 ukinjena za celo desetletje? Da se je skoraj zgodilo, da so tire pobrali v času mirovanja?

In na tej poti velikokrat berem – trenutno so to eseji Esada Babačića z naslovom Veš, mašina, svoj dolg. Glede na to, da se približujem Ljubljani, knjiga pa je predvsem o prestolnici, vseh ljubljanskih kotičkih, ki so bili in jih ni več, pa o Ljubljančanih, ki so še, vendar nekje drugje ali pa (morda?) skriti po svojih domovih, je to res primerno čtivo za to potovanje. Včasih pa le vzamem knjigo v roke in razmišljam. Čeprav se kdaj pot zdi dolga (pol ure – in zato ljudje še vedno množično uporabljajo avtomobile), pa dejansko velikokrat mine tako hitro, da se potopim v svoje misli in nimam časa, da bi prebrala vsaj en odstavek. Knjigo potem položim nazaj v nahrbntik in se potopim v ljubljanske ulice, ki jih opisuje Esad – ulice, kjer sedaj prevladujejo turisti, neke trgovine mednarodnih korporacij, lokali brez duše, predvsem pa ljudje, ki le hitijo.

Esad v svoji knjigi opisuje tudi ljubljansko železniško postajo skozi besede prijateljev – na primer Petra Mlakarja: »Imeli smo vprostore za sorodne duše in železniška je bila to,« ki pravi, da pogreša takšna stičišča duha. Ali pa drugega prijatelja: »Zanj je postaja prostor nekje vmes, nekakšna časovna zanka, črna luknja, v kateri se prej in potem združita v eno samo čakanje.«

O tem razmišljam, ko hodim od vlaka v center Ljubljane. Pomislim na domžalsko železniško postajo, ki je ravno sredi velike obnove. Bo sedaj tam zaživel ta poseben duh? Ali bo postaja še vedno le golo postajališče, tako kot je na Rodici, kjer tega posebnega duha ni. Je morda to zato, ker ne obstaja nek prostor, skozi katerega se moraš sprehoditi? Morda bo sedaj, ko tudi bodo v Domžalah podhodi, to drugače. Železniške postaje imajo res poseben čar in zato ne čudi, da jih lahko zasledimo v velikih književnih klasikah. Pa tudi vlaki – vse od kriminalk Agathe Christie do klasikov, kot sta Zola in Dickens, seveda pa ne pozabimo na vlak v Harryju Potterju.  

Ko se popoldne vračam proti Domžalem, opazujem tire, ki zavijejo proti Šiški, nato prostrana polja in vrtičke ter zatem Savo, in razmišljam o svojih branjih na vlaku. Začela so se, ko sem še kot osnovnošolka hodila v Ljubljano z vlakom na balet. Takrat sem prebirala mladinsko čtivo, tudi zbirko Baletni copatki seveda, vendar sem že posegala po klasikah, kot je Shakespearjeva Romeo in Julija. Že v tistih letih sem bila velik romantik. Branje sem nato nadaljevala v gimnazijskih letih, ko sem se štiri leta dan za dnem vozila v Ljubljano in nazaj. Že v tako težki torbici sem poleg učbenikov vedno prenašala vsaj še eno knjigo. Bili so časi, ko sem oboževala zgodovinske romane in sem se navduševala predvsem nad antičnim obdobjem (takrat sem se tudi pridno in manj pridno učila latinskega jezika). V študentskih letih sem to branje opustila: prvič zato, ker sem se vozila z avtomobilom in drugič tudi zato, ker sem brala toliko strokovnega gradiva, da sem romane za nekaj časa odložila. Spomnim pa se obdobja, ko sem se z avtomobilom vozila do Stožic, koristila P+R, in nato z LPP-jem odšla do centra, kjer sem delala: to je bilo poletje, ko sem na avtobusu spoznala romane Johannesa Maria Simmla (ki jih obožujem še danes!). Bil je tudi čas, ko sem prvič prebrala Angel pozabe Maje Haderlap in kolesarski potopisni roman Nad ledenikom in velemestnim šikom: Biciklista med Alpami in Donavo med svetovnima vojnama Janeza Pirca. Vendar branje na avtobusu ni enako vlaku – manjka tisti romantični občutek, ko si bolj sredi pokrajine in ne na cesti. Si v mestu, pa nisi.

Kar sem opisovala, je bolj »hitro« branje na vlaku. Tisto pravo branje na vlaku pa pride z daljšimi potovanju. In čeprav sem zapisala, da med študentskimi leti nisem veliko brala, to ni čisto res. Takrat nisem brala med letom, sem pa zato velikokrat nadoknadila poleti in to prav na vlaku. Z vlakom sem namreč prepotovala celo Nemčijo – iz Ljubljane sem šla do Jesenic, pa nato z drugim vlakom čez avstrijsko mejo bo Beljaka, in ker so nekaj prenavljali sem se čez različne kraje z imeni Bad in še nekaj vozila z avtobusom, pa potem šla nazaj na vlak do Münchna, pa spet z drugim bodisi proti severu do Berlina ali pa proti zahodu do Frankfurta, Kölna, Bonna. Obiskovala sem mednarodne konference za študente na področju politologije in zgodovine ter tako dobila unikatno priložnost, da spoznam Nemčijo. Nekoč sem se na poti v Berlin ustavila v Nurembergu, ki me je tako očaral, da sem tam ostala kar nekaj dni. In to so bila res večurna popotovanja, tudi po več dni. Ker sem bila omejena s prtljago, sem tako morala pred odhodom močno razmisliti, katero knjigo bom vzela s seboj. Zelo dobro se spomnim, da sem neko poletje tako brala Vojno in mir – bilo je res pravo popotovanje, fizično po nemških pokrajinah, v glavi pa po daljni Rusiji.

Močno si želim, da bi se ponovno kam odpravila z vlakom, morda nekoč celo po transibirski progi. In tam bi zagotovo tudi brala ... kakšno nepozabno popotovanje bi bilo! Do takrat pa vam želim lepo poletje, za pot v Ljubljano ali pa kam drugam pa vam močno priporočam branje na vlaku. Poletje pa je morda čas tudi za klasike ... Naj bo nepozabno!