Novice

Zadnje čase veliko razmišljam o samoumevnosti – svoje doda narava moje službe, družina in splošno stanje duha. V preteklosti se mi je večkrat zgodilo, da sem nekaj jemal za samoumevno, a je dovolj zgolj en trenutek, dogodek … pa se življenje postavi na glavo.

Izhajam iz družine, v kateri oba starša rada bereta in bereta veliko. Kot otroku so mi brali in pripovedovali pravljice, me nagovarjali k branju, me vozili v knjižnico, mi kupovali knjige in na vse možne načine spodbujali, da sem brala. Branje je bila vrednota, ki se jo je močno cenilo. Branje smo vsi razumeli kot dejavnost, ki ji namenjamo čas, o kateri veliko govorimo in za katero verjamemo, da je dobrobitna za naš um, razum, mentalno stanje in navsezadnje tudi za zabavo.

Obstajajo različne vrste kriz, vanje zapadamo osebnostno, v odnosih, v krizi se lahko znajde država, pa gospodarstvo … pred leti je bila v krizi glasba, potem knjige, zadnje leto se govori o krizi tiskanih medijev. V ustvarjalni krizi se lahko seveda znajdejo tudi ustvarjalci in na veliko presenečenje sem v sam znašel v precejšnji bralski krizi.

Z vlakom iz Ljubljane do Domžal in obratno se večkrat peljem. Redkokdaj pa v tistih najbolj frekventnih urah, zadnjič pa sem se vračala iz Ljubljane malce čez tri in se torej povzpela na nabito poln vlak. Večinoma dijaki in študentje, pa tudi nekaj nas delovnih ljudi. S seboj nisem imela knjige, pa niti nisem imela želje, energije ali motivacije za branje in tako sem lahko opazovala ljudi na vlaku.

Lepo vabljeni na pogovor z avtorjem izbrane knjige za letošnje Cankarjevo tekmovanje z naslovom Ne, Ferijem Lainščkom.

V svojih zapisih in razmišljanjih se pogosto vračam v zgodovino – en razlog je najbrž nostalgične narave, drugi pa ta, da se kot oče pogosto spominjam svojega odraščanja, vzgoje, dogodivščin, šole, prijateljstva in še česa.

Pipi Pišče (v naslovu zapisano z veliko začetnico, kar pomeni, da je to njegov priimek) je zvedavo pišče, ki o svetu ve bore malo, a ga zato raziskuje s toliko večjim zanimanjem in neusahljivo radovednostjo. Predvsem pa ves čas nekaj išče (razen takrat, kadar samo čaka), a včasih še sam ne ve, kaj.

»Prvič se sprehajam po prekrasni beli strani! Kako vznemirljivo! Le kaj vse me čaka? Juhuhu!« pravi miška na prvi strani nekonvencionalne slikanice Gaje Kos z intrigantnim naslovom Ne pozabi na naslov! Delo bralca usmerja med branjem, ko list za listom sledi miši, protagonistki, ki je nosilka komentarjev knjižnega dogajanja. »Če kaj vem, bi tu moralo pisati: Nekoč je živela miš … Ali kaj takega,« na začetku pove glavni lik in izrazi bojazen, da gre za slikanico brez zgodbe.

V novembru sem komaj čakala, da pride čas za pravi obisk knjižnega sejma v živo – zanimalo me je, kako bo to na Gospodarskem razstavišču in vsi knjigoljubci smo na koncu priznali, da je veliko prednosti te nove lokacije, čeprav morda nostalgično pogrešamo romantični občutek Cankarjevega doma.

Naj bo leto, ki prihaja, polno vsega čudovitega – knjig in trenutkov z bližnjimi.