Novice

Večina izmed nas je zelo vizualnih bitij in če nam nekaj ne pade v oko oziroma ne pritegne našega pogleda, potem tega ne izberemo. To velja tako za ljudi, oblačila, igrače, hrano in seveda tudi za knjige. Tisti pregovor ne sodi knjige po platnicah je seveda povsem na mestu, a vsaj otroci prve knjige začnejo izbirati na podlagi tega, kako privlačna in mikavna je naslovnica.

V sklopu mladinskega literarnega festivala Bralnice pod Slamnikom se je Boštjan Gorenc – Pižama pogovarjal z avstralskim pisateljem Barryjem Jonsbergom. Nekdanji učitelj angleščine, ki se je iz Velike Britanije z ženo in dvema majhnima otrokoma pred že več kot dvema desetletjema preselil v Avstralijo, je do danes izdal že več kot 20 knjig, ki so bile prevedene v 14 jezikov.

Bratovščine, koliščarji, geniji v kratkih in manj kratkih hlačah, detektivi z očali in brez njih, taborniki, Marsovčki, ribe, ki jih bolijo glave in vsi drugi pustolovci, ki se skrivajo v knjigah.

Mikata mlade še pustolovščina in dalja v zgodbah? Igrati se z mladimi bralci po prebrani zgodbi, da ne bo k'r neki – ni enostavno! Ali pač? Resnica ali izziv za mentorje branja?

Kako učitelj klasičnih jezikov in antičnih vsebin odgovarja na večno vprašanje obujanja in ohranjanja interesa pri učencih.

Kako so se skozi zadnjih sto let spreminjale knjige za otroke in mladino ter kako so te spremembe vplivale na bralne navade, ali poslušanje lahko nadomesti bralno izkušnjo ter zakaj je bralna izkušnja edinstvena in nenadomestljiva.

O pisateljskih in uredniških prijemih z Igorjem Karlovškom, Sebastijanom Pregljem in dr. Tino Bilban. Pogovor vodi Ambrož Kvartič.

V sklopu 12. festivala Bralnice pod slamnikom letos gostimo mladinskega pisatelja Barryja Jonsberga, avstralskega avtorja del Ujemi me, če padem, Pesem, ki jo lahko slišim le jaz in Moje življenje kot abeceda.

Knjige so bile od nekdaj moj glavni domišljijski poligon – vse od prvih stripov, s katerimi sem se naučil brat in potem preko Jacka Londona, ki mi je kot prvi z besedo slikal prizore in vse do Julesa Verna, prvega mojstra fantazije, s katerim se srečal že zelo zgodaj v otroštvu. In ker sem pač še del tiste generacije, ki je imela na TV-sprejemniku okrog 8 programov, produkcija pa je bila daleč od današnje, so bile vedno najprej knjige in šele potem vse ostalo.

21. marec je svetovni dan poezije in zato sem v marcu pozornost svojih misli usmerila k poeziji, ki jo prevečkrat zanemarjam. Pa nisem edina. Police s poezijo so v knjižnicah manj obiskane, v knjigarnah imajo manjši kotiček in ljudje po njej ne posegamo množično. Poezija je imela v literaturi vedno imela neko prav posebno mesto. Je nekaj unikatnega.