Recenzije

Slog pisanja, za katerega se je v svojem novem delu, ki ga je tudi ilustriral, odločil vsestranski ustvarjalec Ivan Mitrevski, je skorajda reportažen. Pripovedovalec v slikanici Bolhograd: Zgodba o prav posebnem mestu v kramljajočem tonu opisuje mestni vrvež, v to nit pa vključi tudi izjave prebivalcev – najrazličnejših psov, ki imajo raznovrstne značaje.

Beseda, ki je nimam pripoveduje o ukradenih otrocih, torej številnih slovenskih otrocih, ki so jih Nemci med drugo svetovno vojno odpeljali stran od staršev oz. družin jih dobesedno ponemčili. Eno najbolj znanih del (ki je tudi omenjeno v knjigi), ki je ravno tako napisano po resnični zgodbi, na to temo je vsekakor Deček z dvema imenoma Antona Ingoliča.

Ob tej zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška sem se najprej spomnil na ploščo Boštjana Narata Konec sveta vedno pride nenapovedano, saj je v obeh naslovih nekaj domiselnega poigravanja z besedami, ki imajo praviloma zelo resen zven.

Zanimiva slikanica Maše Ogrizek bi bila zlahka tudi kakšna indijanska legenda. Otroci izginejo, se znajdejo v čarobnem gozdu in začnejo počasi prevzemati podobo različnih živali. Iščejo svoje pleme in svoj prostor pod soncem, iščejo sebe … se bodo našli in, ali bodo našli pot nazaj domov?

Pri založbi Miš je izšla nova zbirka kratkih zgodb Toma Podstenška s precej temačnim naslovom, ki nas morda opomni na številne grozeče okoliščine, odložene v sproščenosti poletja, Zgodbe za lažji konec sveta. Produktivnega avtorja bralci že poznamo po romanih, ki so mu večkrat prinesli nominacijo za kresnika, dodobra pa se je uveljavil tudi kot pisec kratkih zgodb – zbirka Ribji krik (2017), na primer, je bila nominirana za nagrado novo mesto.

Likov, kakršna sta protagonista nove zgodbe Petra Svetine, v delih za otroke ne srečamo pogosto. Delo na prvi pogled sicer deluje preprosto, v resnici pa subvertira različne pripovedne konvencije in presega družbene stereotipe. V slikanici Kako je gospoda Feliksa doletela sreča v nesreči spoznamo naslovni lik, ki svoje dneve preživlja lagodno, doma, med branjem časopisov, moti ga le to, da ima prenizek stol in zato časopisne strani nenehno namaka v limonado.

Zatipk je posebne vrste nevidni škrat, ki se v svetu nereda (entropije) in staranja stvari ukvarja s knjižnimi zatipki, napakami v knjigah, časopisih in revijah. Hodi v tretji razred Osnovne šole staranja stvari in ima prijatelja Fleka, za katerega ni težko uganiti, v čem je najboljši.

Slovenska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti je v svojem novem romanu zapisala zgodbo o družinski skrivnosti Miheličevih. Ob smrti none Barbare maturantka Sonja postopoma razkriva kruto usodo svojih prastaršev, ki sta umrla v Auschwitzu, njuna otroka Janko in Barbara sta bila odpeljana v Avstrijo, sestrica Sonja pa je izginila.

Se tudi vam strgajo čisto nove superge? Se kdaj polijete s kavo, kakavom ali čajem? Vam telefon pade na tla in se na njem pojavi mini pajkova mreža? Vam hrana v hladilniku kdaj splesni? Se vam po tleh stanovanja nabira prah? Se vam pokvari pralni stroj? Vam zarjavi avtomobil? Se vam strani v knjigah kar trgajo, polijejo ali zavihajo, pa sploh ne veste kdaj se to zgodi? Se v vaše pisanje prikradejo zatipki, pa ne veste od kod?

Mina Lystad je v Luzerko in Fejk postavila danes še kako aktualne tematike, o katerih se med najstniki najverjetneje premalo govori. Še manj pa bere. Če bi moji nekoč najstniški sestri dala v branje ta dva romana, bi ju zagotovo prebrala. Zakaj? Ker se jim avtorica približa na njihov nivo. Besedilo je polno slenga, ki ga otroci med sabo uporabljajo tudi v resničnem življenju. Napisano je dinamično in zanimivo, s kratkimi poglavji, hitrimi preobrati, ki branje kar vlečejo naprej.