Recenzije

O smrti v družini, med prijatelji ali v tesnih stikih je izredno težko pisati. Še težje je o njej pisati v zgodbi in knjigi za mladino, vendar je to Karlu Modigu odlično uspelo z romanom v zbirki Zorenja: Smrt ni hec.

Vpij potiho, brat je knjiga češke avtorice Ivone Brezinove, ki jo morda poznate po zanimivi knjigi Začarani razred. Tokrat je zgodba povsem drugačna, saj pripoveduje o štirinajstletnih dvojčkih – Jeremiahu in Pameli. On je avtist, ona odraščajoča najstnica, živita pa skupaj z mamo.

Malabar je svojevrstna mojstrovina, je preplet spominov, potopisa, razmišljanj, filozofije, resničnih in neresničnih dogodkov, spominjanja izgubljene? ljubezni, je spomenik ljubezni. Svetina si je za podajanje zgodbe izbral formo potopisa, vendar se ta prepleta z mnogimi pesmimi, zgodbami in spomini.

Z mami sva živeli v večstanovanjski hiši, v kateri smo imeli zobozdravnika. Njega sem rada ugriznila v prst, mami mi je pa obljubljala vse mogoče stvari, če le odprem usta. Malokrat je pomagalo. Potem sem bila v prvem razredu osnovne šole in v razred je prišla zobozdravnica ter vsem razdelila ogabne roza tabletke, ki obarvajo zobe. Smejali smo se en drugemu.

Nov roman založbe Miš je izšel v zbirki Evropske pisave in tokrat obravnava tematiko begunstva in preseljevanja. Dogajanje je večinoma časa postavljeno na otok Ellis, na katerem so Američani postavili glavni imigrantski center. Vstopna točka Caste Garden je delovala med leti 1855 do 1890 (danes se imenuje Castle Clinton), ter je bila locirana na Manhattnu.

In kaj bi lahko bilo tako posebnega na tej knjigi, ki nosi naslov 13-nadstropna hišica na drevesu? Naslov sam po sebi vam pove, da se večina dogajanja zgodi prav v, na in v okolici te nenavadne hišice. Nadstropja niso le nadstropja, temveč steza za kegljanje, prosojen plavalni bazen, akvarij, napolnjen z ljudožerskimi morskimi psi, ovijalke namesto običajnih gugalnic, ...

Janja Vidmar je avtorica, ki se lahko pohvali z obsežnim številom izdanih del, predvsem mladinskih, v katerih se pogosto posveča najstnikom in težavam, s katerimi se spopadajo. Tokrat se predstavlja z romanom za odrasle Naš Tone ne tone, v katerem se spoprijema z drugačnimi težavami, s težavami starejšega moškega, ki pa se v trenutkih obnaša kot trmast najstnik.

V slikanici Timbuktu, Timbuktu je več kot 40 zelo kratkih pripovednih besedil, ki bi jih lahko označili tudi kot pesmi v prozi, saj je avtor posebno pozornost namenil njihovi pomenski zgoščenosti, ritmu in zvenu besed. Ob slogovno izpiljenem minimalizmu pozoren bralec začuti, da so besedila večpomenska in naslovniško odprta. Literarne podobe so bogate in svetinovsko  inovativne, motivi zelo različni.

Knjiga, ki jo boste razumeli. Knjiga o otrocih, ki jo morajo prebrati starši. Knjiga o starših, ki jo morajo prebrati tudi otroci. Ena tistih knjig, o vsebini katere bi se morali otroci in starši pogovoriti. Ali je kazen slaba? Ali je edina prava oziroma učinkovita kazen nasilje? Ali je beg rešitev?

Naslov knjige utegne koga spomniti na popularne slovenske taborniške filme Gremo mi po svoje in res je, da imamo v obeh primerih opravka s precej svojeglavimi in samosvojimi najstniki, ki bi bili najbrž rajši kje drugje (ali vsaj s kom drugim) kot pa na taboru »sredi ničesar«. Dobro, taborniki si želijo biti točno tam, saj je to vrhunec njihovega leta, naši junaki pa ne.