Počitnice na severu

Prevedla Tina Štrancar. Založba Miš, Dob, 2019. 151 str., 28,95 €

Nemški novinar in pisatelj Kurt Tucholsky (1890–1935) je bil kritičen opazovalec družbe, predvsem Weimarske republike, sodobnik Heinricha Heineja in nadaljevalec njegovega dela, po izkušnji jarkov prve svetovne vojne tudi zagrizen pacifist in eden prvih, ki so jim ob izganjanju Nenemcev iz javnega življenja vzeli državljanske pravice. Spisal je več kot dva tisoč satiričnih in priložnostnih pesniških besedil, bil preganjan zaradi radikalnega dvoma o smiselnosti oboroževanja v času, ko je Nemčija še trpela zaradi posledic vojne, ves čas je bil močno politično angažiran in dve leti po prihodu nacistov na oblast je v emigraciji, na gradu Gripsholm, naredil samomor, tako da lahkotno čtivo o tem švedskem gradu nosi slutnjo in prerokbo. Bolj črno od »poletne zgodbe«, kakor se glasi izpostavljen podnaslov prve slovenske izdaje katerega od njegovih del.

Grad Gripsholm se začne z dopisovanjem z založnikom, pravzaprav z barantanjem, ali se mu, Petru, kakor se imenuje alteregovska figura dopisnika in rezonerja, ki ima precej avtorjevih potez, sploh splača spisati zgodbo po naročilu. Zbija odstotke s petnajst na dvanajst, kar so za današnje založniške razmere manj običajne stvari. Vendar krene potem z ljubico z ladjo proti Švedski in sledi nekaj duhovitih prizorov o vzvalovanem morju in odmetavanju balasta. Ljubica je do konca nabrita in govori »nižjo nemščino«, narečje nekaterih severnonemških pokrajin, njen govor je očitno poln trdo ukoreninjenih predstav in na gosto posejan s pregovori in reki za vsakdanjo rabo; v tokratni izdaji je v ležečem tisku.

Radoživo potovanje na sever in srečevanje z drugačnimi navadami, recimo tudi s težavami, kako priti do pijače, ker je imela Švedska nekakšen nadzor nad prodajo in je bilo tujcem pitje očitno oteženo (vendar ne onemogočeno), pa zmotita dva obiska. Petrov kamerad, ves našpičen in malo tudi koketen, prileti z letalom, ko odide, ga nadomesti skrivnostna in eksotična punca. Stranic kotnika je tako kar nekaj, nekaj jih je tudi simultanih in z več vpletenimi, brez skrivanja, vendar času primerno zabrisano in do konca spodobno. Pravzaprav spodobno zaradi premeščanja, ki je nekako frfravo, Tucholsky je Grad Gripsholm spisal bolj v humornem registru in s prikrivanjem, z veselim poprhom, ki prikriva morebitno ljubosumnost in sploh običajne trikotniške težave. Razen tistih, na katere vesela druščina naleti skoraj po naključju, ko vidi, kako brezobzirna bolj oskrbnica in paznica kot pedagoginja ravna z otroki na sosednjem posestvu; potem se njej in njenim vzgojnim metodam drzno postavijo po robu. Kot da bi Tucholsky slutil prihajajočo vsesplošno avtoritarnost, vendar ostaja to lahkotna, okretno spisana »poletna zgodba« in je tudi ta plast bolj posmehovanje trdoroki teti kot poskus širše kritike stanja stvari.

Lahkotno delo, preveč lahkotno, še posebej z današnjega vidika, ko vemo, kako so se razvili avtoritarni nastavki za nekatere Nemce in še vse druge.