Prelistano: Kam je izginila Brina?

Kam je izginila Brina je čudovito napisan roman za otroke, ob branju katerega bodo uživali tudi odrasli. Zaradi simpatične dogodivščine in svežega pripovedovalskega sloga Tadeja Goloba.

Ime mi je Brina in napisala bom zgodbo.

Tako se začne ena od najbolj simpatičnih slovenskih knjig za osnovnošolce, kar mi jih je uspelo prebrati, odkar sem bila osnovnošolka sama. Knjiga je zaresen roman, ne le neka kratka zgodbica z velikimi črkami, temveč je v svoji hudomušnosti zastavljena še kako resno. Tako, da ceni svojega zvedavega bralca ne glede na njegovo starost.

Brina in Lovro sta sestra in brat, devetletnica in sedemletnik, ki se z mamo in očetom iz Višnje Gore preselita v blok v eni od ljubljanskih sosesk. Poletne počitnice so in otroka se kar malo dolgočasita v dnevni rutini, družino pa mučijo tudi dvomi, ali jim bo sploh uspelo oditi na dolgopričakovani dopust v Grčijo. Brina se odloči, da se bo preizkusila v pisateljevanju, a noče, da za to izve še kdo, še posebej ne njen oče, ki je prav tako pisatelj. Bratec hitro izbrska, kaj počne Brina, in želi pri tem sodelovati.

Na prvi pogled dolgočasno poletje pa prekine zanimivo srečanje. Naša junaka pred blokom naletita na starejšo sosedo in njeno psičko, ki ji je ime tako kot naši knjižni junakinji – Brina. Ker imata Lovro in Brina neznansko rada pse, sprejmeta gospejino vabilo na limonado, pri njej pa od razburjene in objokane sosede izvesta, da ji že dolgo nagaja sosed. Gospa sumi, da je sumljivi sosed z dolgimi lasmi, čemernim pogledom in nenavadnimi izbruhi zastrupil njenega prejšnjega kužka, boji pa se, da bo kaj naredil tudi Brini. O vsem tem deklica in fantek obvestita starše, ki se sicer strinjajo, da s čudnim sosedom nekaj ni v redu, a da psičku zagotovo ne bi naredil hujšega.

In potem Brina izgine. Psička, ne deklica. Sestra in brat začneta kovati načrt, kako bi jo našla in vrnila osamljeni sosedi.

Brina in Lovro sta res posrečen par. O svojemu bratcu, ki ji gre malo na živce, v bistvu pa ga ima zelo rada, naša mala pisateljica pravi:

On ima sploh taka čudna vprašanja. Enkrat je tatija vprašal, kaj je to elektrika, in je tati rekel, da je to preprosto in je to nekaj nevarnega in te strese …

"Ja, ampak, kaj je to?"

Tati se je zamislil in nekaj časa tuhtal, potem pa poklical Frenka po telefonu, naj pogugla za elektriko, ker mi nimamo interneta, ker nimamo niti televizije, odkar smo se preselili, in zato gledamo devedeje. Frenk je poklical nazaj in sta se pogovarjala, ampak očitno ni bilo nič pametnega, ker se je tati spomnil, da je njegov tati, ki je najin dedi, električar, ki pa ni več, ker je upokojen, in ga je poklical. Dolgo sta se pogovarjala in je bil videti utrujen, ko sta nehala, in je povedal Lovrotu.

"Elektrika je usmerjeno gibanje elektronov po vodniku."

Lovro je rekel, da še vedno ne razume.

"Nič hudega, ti si samo zapomni, da je nevarna."

Brina hkrati priznava, da ima tudi sama hecne zamisli. Kot kaj je danes, recimo, če ga primerjamo z jutri.

Brina in Lovro se torej lotita načrta reševanja Brine, za katero sumita, da jo je ugrabil dolgolasi sosed. Raziskovanje ju nato odpelje do vrtnarije pod Rožnikom, kjer opazita sumljivo in na videz zapuščeno stavbo. Prepričana sta, da so prav tam zaprti ukradeni kužki! Pustolovščina pa se tu šele začne, ampak izdati vse bi bilo čisto narobe.

Knjiga Kam je izginila Brina? je posebna predvsem zaradi svojega ležernega pripovedovalskega značaja. Dogajanje doživljamo skozi otroške oči, pisatelju pa to uspe izjemno domiselno povezovati v povedi. Pripovedni tok je tako mestoma skoraj prikupno zmeden, kot so logično zavite otroške misli, a bralec ta tok kaj hitro vzame za svojega in potem je branje prava uživancija. Zagotovo bodo nekateri sladkorčki bolj zanimivi za odraslega bralca, ki je vajen strogih pravil – sklanjanje imena Lovro je recimo eden od teh, poimenovanje hollywoodskega (pravzaprav holivudskega) pirata Jacka Sparrowa v Džekasperova prav tako.

Popolna dopolnitev besedila so ilustracije, ki so prav tako na meji med otroškimi in mladinskimi. Še posebej učinkovite so v zadnjem delu knjige, ko se stopnjuje tudi napetost (in nevarnost) Brinine in Lovrove dogodivščine. Upodobitev vohunjenja za sumljivim sosedom, upodobitev njega in njegovih pajdašev v mladih bralcih zagotovo požene srh po telesu.

Knjigo priporočam vsem osnovnošolcem in njihovim bližnjim, saj je zabavno in napeto branje, ki odkriva razsežnosti otroške domišljije, obenem pa na takten način prikazuje družinsko življenje in to, kako na starše (in starejše) gledajo otroci.

Pa še o avtorju. Tadeja Goloba morda bolj kot otroškega pisatelja poznamo kot avtorja del za odrasle in planinca. Je tudi kolumnist in novinar Playboya. In še zanimivost, Golob je tudi tati iz knjižice, Brina in Lovro pa sta njegova otroka.