Blog

V teh časih, ko rastejo cene čisto vsakemu materialu, produktu in storitvi, me je strah za slovensko knjigo. Strah me je, ko berem o ceni papirja, ki se je dvignila med 40 % pa vse do 100 %, odvisno od kakovosti. Strah me je bilo že januarja, ko sem v Delu brala o podražitvi cene papirja in izračun družbe Delo, ki naj bi tako v letu 2022 imela 1,3 milijona evrov višje stroške poslovanja kot prejšnje leto (v to so všteti energenti za tiskanje in materiali).

Poletje je tu, načeloma tisto obdobje, ko imamo nekaj več časa in lahko tudi več beremo. Enako sicer velja tudi za pozno jesenske in zimske mesece, ko so dnevi precej krajši in imamo načeloma več časa za branje. Jaz moram priznati, da nisem ravno tipičen poleten tip bralca, saj ves čas precej berem.

Napisati v romanu dober prvi stavek je prava umetnost. Eden mojstrov prvih stavkov je Feri Lainšček, ki svojega Kurjega pastirja začne takole: »Dan je bil žaloben kot župnikova duša po prihodu iz spovednice.«

Zame so knjige od malih nog predstavljale pobeg – v drug svet, razburljiv in poln pustolovščin, kjer sem bil povsem sam, pa hkrati obkrožen z vrvežem mnogih likov. Vseh tistih, ki sem jih srečeval na stopnicah domačega bloka, na travnikih in igriščih v bližnji okolici doma ali pa v šoli, tam ni bilo. In kmalu sem začel tovrstne svetove in like ustvarjati tudi sam – bili so navdihnjeni z resničnimi »junaki« okrog mene in seveda pogosto tudi s tistim, kar sem prebral, včasih sanjal.

Dnevi se daljšajo in kar naenkrat ima vsak moj dan več ur. Čeprav jih več kot pozimi namenim zunanjim dejavnostim, pa mi še vedno ostane kar nekaj časa za branje. Če ga slučajno ne, si ga pa vzamem – prioritete so pomembne v življenju, mar ne? In vsako leto si v aplikacijo na telefonu čez leto vestno zapisujem knjige, ki jih želim vzeti s seboj na morje.

Večina izmed nas je zelo vizualnih bitij in če nam nekaj ne pade v oko oziroma ne pritegne našega pogleda, potem tega ne izberemo. To velja tako za ljudi, oblačila, igrače, hrano in seveda tudi za knjige. Tisti pregovor ne sodi knjige po platnicah je seveda povsem na mestu, a vsaj otroci prve knjige začnejo izbirati na podlagi tega, kako privlačna in mikavna je naslovnica.

V sklopu mladinskega literarnega festivala Bralnice pod Slamnikom se je Boštjan Gorenc – Pižama pogovarjal z avstralskim pisateljem Barryjem Jonsbergom. Nekdanji učitelj angleščine, ki se je iz Velike Britanije z ženo in dvema majhnima otrokoma pred že več kot dvema desetletjema preselil v Avstralijo, je do danes izdal že več kot 20 knjig, ki so bile prevedene v 14 jezikov.

Knjige so bile od nekdaj moj glavni domišljijski poligon – vse od prvih stripov, s katerimi sem se naučil brat in potem preko Jacka Londona, ki mi je kot prvi z besedo slikal prizore in vse do Julesa Verna, prvega mojstra fantazije, s katerim se srečal že zelo zgodaj v otroštvu. In ker sem pač še del tiste generacije, ki je imela na TV-sprejemniku okrog 8 programov, produkcija pa je bila daleč od današnje, so bile vedno najprej knjige in šele potem vse ostalo.

21. marec je svetovni dan poezije in zato sem v marcu pozornost svojih misli usmerila k poeziji, ki jo prevečkrat zanemarjam. Pa nisem edina. Police s poezijo so v knjižnicah manj obiskane, v knjigarnah imajo manjši kotiček in ljudje po njej ne posegamo množično. Poezija je imela v literaturi vedno imela neko prav posebno mesto. Je nekaj unikatnega.