Alice Munro: Preveč sreče
Matej BogatajAlice Munro: Preveč sreče, 30.09.2011
Zbirki kratkih zgodb sta šli skoraj neopaženo mimo; Munrojeva je uveljavljena in priznana kanadska pripovednica, ki popisuje kanadski vsakdanjik v skoraj polpreteklem času. Tu so ženske, ki sledijo klicu ljubezni, mislijo - v resnici pa nasedejo poniglavi igrici dveh odraščajnic, ki se igrata s pošto -, in se potem vse zvrne, da je dobro in prav, skoraj kot dogovorjena poroka. Piše o moških in njihovi ljubezni do lesa in gozdov vobče ali pa o novorazširjenih, z novimi porokami razširjenih družinah in njihovih familiarijah.
Pogosti so obrati, ko eden od partnerjev dobi kakšno težko izgovorljivo diagnozo ali se kako drugače začne odštevanje. Vendar je bolj kot tematika, ki neulovljivo preskakuje in niha in se išče v različnih sferah - in je verjetno najslabša tista na dnevniške zapise Sofije Kovalevske, matematičarke iz druge polovice XIX. stoletja, naslonjena zgodba, ki je dala naslov zbirki založbe Miš -, pri Munrojevi v ospredju veščina pripovedovanja. Drobna uvodna napoved, pomenljiv in dvoumen naslov, usodni zdrsi, potlačitve, vse se razkriva postopno in z blaznim smislom za suspenz, motivacija je pogosto tudi pripovedovalcem nejasna, ravno zaradi presenečenja, da je nekaj tako, sploh pripovedujejo.
Zgodbe so labirinti, postavljeni okoli situacije, v katerih potem pripovedovalci presenetijo sami sebe, vse poganjajo drobne, pa zato nič manj usodne objestnosti in ne povsem razvidni vzgibi, vse sestavlja zapleteno psihično mrežo, s katero so oviti junaki in v katero se zaplete tudi bralec. Te kratke zgodbe imajo pridih starinskosti, čeprav v njih slutimo sodobno kanadsko družbo, mogoče razpršenost bolj kot multikulturnost, četudi gre za hipije in njihove sinove, za kreativce in vandravce pa univerzitetno kasto, so povedane skoraj tradicionalno. Meandri zavesti se kažejo skozi urejenost in zadrževanje, to niso izbruhi in prekipevanja, temveč minimalizem. Ves čas se poigrava s pričakovanji bralca, zloslutne atmosfere se iztečejo banalno, skoraj v verbalni zdrs, drugič se nam zdi, da je v bleščavi, zloščeni povrhnjici sveta zazijala razpokica in je spodaj katranasta, zla in črna magma. Verjetno je najboljša oznaka za to pisanje klasičnost, ne v smislu tradicionalizma, čeprav je pisanje formalno umirjeno, bolj v skrbni izrabi sredstev, odsotnosti humorja in pretiravanja in zaradi kar najširšega kroga nagovorjenih.
