Nekdanji avstralski učitelj angleščine danes mednarodno nagrajen mladinski pisatelj
Intervju z avstralskim pisateljem Barryjem Jonsbergom
V sklopu mladinskega literarnega festivala Bralnice pod Slamnikom se je Boštjan Gorenc – Pižama pogovarjal z avstralskim pisateljem Barryjem Jonsbergom (pogovor si lahko ogledate tukaj – https://www.youtube.com/watch?v=aCkPd29gymU).
Nekdanji učitelj angleščine, ki se je iz Velike Britanije z ženo in dvema majhnima otrokoma pred že več kot dvema desetletjema preselil v Avstralijo, je do danes izdal že več kot 20 knjig, ki so bile prevedene v 14 jezikov. Nič presenetljivega, če ne bi začel pisati šele po petdesetem letu – danes pa tako spiše knjigo na leto, naslednja izide avgusta, pravi pa, da ima že tri, štiri ideje v glavi.
Kako učitelj postane pisatelj?
Oba z ženo sta bila učitelja angleščine v Veliki Britaniji, nato pa sta se odločila za selitev. Pogumno selitev – v Avstralijo sta namreč odpotovala, ne da bi vedela, kje bosta delala in kje bodo živeli. Pa so potrebovali učitelje, zato sta hitro našla zaposlitev. In od takrat uživata na severu Avstralije, v mestu Darwin, kjer zime ne poznajo. Barry Jonsberg v pogovoru pove, da je bil presenečen, ko je začel poučevati v Avstraliji: »V Angliji nikoli nisem končal z delom pred večerom, tukaj pa sem zaključil že okoli druge ure. In včasih nisem vedel, kaj naj počnem – zato sem začel pisati. Nekega dne je na našo šolo prišel pisatelj Markus Zusak, ki je danes svetovno znan po knjigi Kradljivka knjig. No, takrat še ni bil svetovno znan in vprašal sem ga, kako začeti objavljati knjige, pa pisati in podobno.« Kmalu potem je poslal prvo knjigo založbi. Odziva od večine založb ni bilo, ena pa se je le odzvala in mu sporočila, da knjiga sicer ni za objavo, vendar ima dober slog pisanja, zato naj jim le še pošlje kakšno čtivo. To je tudi naredil. Iz prvotnega besedila je vzel le en lik in napisal novo zgodbo, ki je leta 2004 izšla kot njegova prva knjiga pod naslovom The Whole Business with Kiffo and the Pitbull. Njegove knjige so bile kasneje prevedene v francoščino, nemščino, kitajščino, turščino, italijanščino … in izdane v 19 državah.
Moje življenje kot abeceda
Leta 2017 je bila v slovenščino pri Miš založbi prevedena njegova knjiga Moje življenje kot abeceda (izdana 2013). Vsaka črka v abecedi predstavlja eno poglavje. Ko ga vprašam, kje je dobil idejo za takšno pisanje, mi zaupa, da je vsega »kriva« njegova žena: »Z ženo sva učila na isti šoli in večkrat sva se pogovarjala o nalogah, ki jih dajeva učencem. Povedala mi je, da se otroci zelo radi razpišejo, če jim daš nalogo, da morajo za vsako črko abecede nekaj zapisati o sebi. In res je tako! Razpisali so se celo tisti učenci, ki po navadi res niso marali pisati. Neka učenka je svojemu spisu dala naslov Moje življenje kot abeceda. Tako všeč mi je bilo, da sem jo prosil, če ga lahko uporabim za knjigo. In nastala je ideja.«
Prav ideje pa so tiste, ki so zelo pomembne za njegovo pisanje. Vse tri prevedene knjige druži širina tem, ki jih avtor vpelje v zgodbo: vprašanje spolne identitete, drugačnost (avtizem), podnebne spremembe, posttravmatski sindrom, vojna in še in še. Vendar pravi, da knjige nikoli ne začne s temi idejami. »Otroci in mladostniki, ki berejo, hitro spoznajo, ali jih želiš poučevati in to jim ni všeč. Knjiga ne sme biti napisana z namenom moraliziranja. Zato imam vedno najprej zgodbo o nekem liku, nato pa lik sam pripoveduje, kaj se zgodi. Moje pisanje ni tako strukturirano kot pri marsikaterih drugih avtorjih. Nikoli si prej ne delam zapiskov, nikoli ne planiram.« V smehu doda, da v bistvu sploh ne ve, kaj dela, ko piše. In kako je nastala ideja o glavnem liku Candice? Pisatelj se je vprašal, kdo bi bil ta otrok, ki bi v prostem času tako pisal zase, pripovedoval zgodbo in ugotovil je, da drugačen otrok. Ne avtističen, toda drugačen. In navsezadnje je ta knjiga ravno o tem: o drugačnem pogledu na svet.
Pesem, ki jo lahko slišim le jaz
Zgodba, ki preseneti – ni bil presenečen le Barry, temveč tudi bralca šokira nenaden zasuk in sprašuje se, kje je prezrl očitno. »Ko sem začel pisati, sem bil že nekje na polovici knjige in nato sem spoznal – Rob je trans! Bil sem presenečen. Nisem imel cilja napisati knjige o LGTBQ+, toda preprosto sem pisal zgodbo o Robu. Nato sem se lotil popravljanja za nazaj, pa dajanja namigov. Enako je bilo z dedkom. Bil je lik, ki mu je bilo vseeno, kaj si mislijo drugi. Šele nato sem mu dodal preteklost, ki ga je pripeljala do tukaj, kjer je danes.« Da je njegovo pisanje tako lahkotno, čeprav se dotika težkih življenjskih tem, in blizu mladim, je zagotovo razlog tudi v njegovi več kot tridesetletni učiteljski karieri. Pravi, da se slenga ne poslužuje, ker je hitro zastarel in že v roku par let ni več blizu otrokom oziroma se jim zdi celo zastarel. »Ko napišem knjigo, je prva bralka moja žena. Po eni strani pozna otroke kot učiteljica, po drugi strani pa je odkrita z menoj in mi vedno iskreno pove, kaj je dobro in kaj ni. Ravno prejšnji teden je zaključila branje moje zadnje knjige, ki sem jo nato po njenih predlogih še malo spremenil in poslal založniku ter še enemu prijatelju, ki je tudi učitelj.«
Ujemi me, če padem
Pred petimi leti se je Barry odločil, da preneha s poučevanjem in le še piše. In tako je v letu 2020 izdal izjemno knjigo, ki je bila zgolj leto dni kasneje prevedena tudi v slovenščino. Pravi, da je želel napisati zgodbo o dvojčkih in njuni posebni povezavi. Sploh ni vedel, da bo nastalo tako vsebinsko bogato delo o okoljskih problemih in odnosu človek – robot. Niti se ni zavedal, da se bo dogajanje preselilo v prihodnost. Toda, tako je nastalo in kot je omenil za vse prejšnje zgodbe: »Moji liki pripovedujejo zgodbe. Ne jaz.«
Ujemi me, če padem je roman, za katerega je prejel več nagrad. »Ko sem pisal, sem ugotovil, da je vreme v zgodbi pomembno. In počasi sem spoznal, da se zgodba dogaja v prihodnosti in ne danes – torej v času, ko je vsem samoumevno, da so se podnebne spremembe zgodile. Tako kot je danes normalno, da imamo vsi telefone, tako bo takrat to normalno. Ni debate o tem, ali so spremembe, temveč je to dejstvo, normalnost. O tem se liki ne pogovarjajo, stvari sprejmejo. Danes, ko pa je še čas, pa bi morali o tem govoriti.« Zgodba pa vsebuje tudi filozofska razmišljanja o strojih, ki jih ustvarjamo – ali imamo lahko čustva do robotov? V tem mladinskem romanu tako vzbudi zanimanja, ki jih je v svetovno znanem romanu Frankenstein naslovila že Mary Shelly in to pred več kot 200 leti! »Veste, otroci imajo radi tehnologijo. Telefoni so nekaj, kar imajo radi. In zato morda ni nič nenavadnega, da bi do robotov gojili pristna čustva.«
Čeprav ima gospod Jonsberg več kot 70 let, je poln energije. Iz njegovega pripovedovanja o mladih bralcih je razvidno, da rad dela z njimi: »Ko sem o svoji knjigi govoril na berlinskem festivalu, sem začutil energijo otrok. Radi bi popravili napake svojih staršev, starih staršev, ki so jih naredili s prekomernim obremenjevanjem našega planeta.«
Na vprašanje, ali bo napisal nadaljevanje te zgodbe, pa odgovori: »Mnogi me to sprašujejo, vendar ne bom. Rad imam knjige, ki te tudi na koncu pustijo z mnogimi vprašanji. Ashleigh skozi zgodbo izjemno dozori, spremeni se. To je moč življenjskih izkušenj. Kaj se bo zgodilo, pa ne vemo in prav je tako, saj življenje tudi podaja več vprašanj kot odgovorov.«
__________
Avtorica fotografije je Urška Bračko – Booknjiga.
