Dustin Thomason: 21. 12.
Petra JerebDustin Thomason: 21.12., 05.12.2012
Stari majevski koledar napoveduje, da bo 21. decembra konec sveta. Odgovor se skriva v izredno napeti knjigi Dustina Thomasona z naslovom 21. 12.
Pisatelj Dustin Thomason, sicer avtor uspešnice Pravilo štirih, je s svojim najnovejšim delom, ki nosi naslov 21. 12., prestrašil marsikaterega bralca. Zgodba se osredotoča na pomemben datum, to je 21. december, ki po starem majevskem koledarju pomeni pomembno prelomnico, saj je ljudstvo Majev napovedalo konec sveta. V središču zgodbe sta epigrafikinja Chel Manu z majevskimi koreninami in zdravnik za redke prionske bolezni Gabriel Stanton, ki s skupnimi močmi želita preprečiti propad sveta, kot ga poznamo danes.
Chel Manu poleg tega, da je zaposlena v losangeleškem muzeju Getty, redno zahaja tudi v cerkev Naša gospa angelska, ki je zatočišče številnih vernih Majev v Los Angelesu, kjer poskuša na vse pretege pomagati pripadnikom svojega ljudstva, ki so se znašli v težavah. Ko jo za pomoč zaprosi Hector Gutierrez, preprodajalec starin, za trenutek okleva, saj ji je prinesel kodeks, ki sicer izvira iz predklasičnega obdobja starih Majev, vendar nato usliši njegovo prošnjo in shrani kodeks.
Chel pa ni vedela, da je kodeks pravzaprav vir novodobne prionske bolezni, ki jo je s seboj prinesel Volcy, ropar majevskega templja, kjer je bil shranjen kodeks. Šele ko Chel pokliče zdravnik Gabriel Stanton in jo prosi za pomoč pri tolmačenju iz kičejščine, jezika starih Majev, se zave, da je kodeks prišel iz Gvatemale, države, kjer živijo Maji. Volcy zaradi nepojasnjene bolezni kmalu umre, Stanton pa predvideva, da gre za novo obliko prionske bolezni. Kmalu Stanton in Chel prideta do spoznanja, da se bolezen hitro širi, nimata pa zdravila zanjo.
Chelina naloga je skupaj s sodelavcem Rolandom in nekdanjim mentorjem Victorjem čim hitreje razvozlati, kaj piše v kodeksu, saj bi le to pomagalo odkriti, kje je Volcy našel kodeks in od kod izvira smrtonosna bolezen, zaradi katere človeški civilizaciji grozi izumrtje. Kodeks, ki ga je na skrivaj sicer napisal kraljevi pisar Paktul, opisuje nespametnost kralja Jaguarja Imixa, ki je na rob preživetja spravil skoraj celotno ljudstvo, le peščica je preživela. Chel kodeks pomeni osupljivo odkritje, ki bi ji lahko pomagalo bolje spoznati ljudstvo, iz katerega prihaja.
Odlomek iz knjige
Jaguar Imix bi popil vse zaloge vode, če bi lahko toliko vode steklo skozenj in ga posvetilo, kajti prepričan je, da je njegova svetost pot do naše odrešitve. Noben kralj Kanuatabe, ki so ga izbrali bogovi, ne more biti hudoben – sam sem videl, da je tako pisalo na kamnih. Toda njegova svetost ni sposobna priznati, da se moti. Jaguar Imix verjame, da je njegova moč enako velika kot strah, ki ga je sposoben vliti v srca ljudi. Kako si želim, da bi ga lahko še vedno častil tako kot takrat, ko sem bil še deček!
Chel in Stanton tako nimata druge izbire, kot da sodelujete, vmes pa se razvije tudi močna medsebojna naklonjenost.
Končna sodba
Delo 21. 12. s svetlobno hitrostjo vase posrka bralca, ki se poda na pot odkrivanja stare majevske kulture in pisnega izročila Majev, pri tem pa se pred bralčevimi očmi razpleta zanimiva ljubezenska zgodba, ki jo dopolni še iskanje čudežnega zdravila, brez katerega človeška civilizacija nima možnosti preživetja.
Dustin Thomason: 21. 12.
Matej BogatajDustin Thomason: 21.12., 21.12.2012
Kronologija konca
Ne glede na to, da poglobljeni in zresnjeni arheoastrologi ob izteku velikega koledarskega cikla in začetku novega po majevskem štetju zanikajo hkratno napoved konca sveta, je ta seveda postal kurantna roba. In ni razloga, da se iz sveta medmrežja in obskurnih, milenarističnih predelov možganov ne bi preselil tudi v literaturo, kakopak v nekoliko bolj komunikativen in žanrski del njenega spektra.
21.12 je kompakten in na suspenzu zgrajen žanrski roman; znanstvenik imunolog, ki se ukvarja s prioni, istimi, ki so pognali paniko zaradi BSE oziroma bolezni norih krav, pride v stik z bolnikom z enakimi znaki, samo da je zadeva bolj invanzivna. Sledi kažejo proti Gvatemali in še neodkritim majevskim ruševinam, tam skritem in na novo odkritem skrivnostnem kodeksu, ki govori o katastrofi, ki je doletela visoko razvito kulturo in katere prekletstvo po več kot tisoč letih še vedno deluje.
Ob Njem domačinka, ki ni čisto porezala korenin, zdaj je v Ameriki strokovnjakinja za stare rokopise, zraven bivši partnerji in sodelavci obeh, da se nam zazdi, da bi bila zaradi odnosa do dela pravšnji par, vendar je preteklost še živa. Kot se za heroične in neobotavljive izboljševalce sveta spodobi in žanru pritiče, imata oba nerazumevajoče šefe in rešujeta svet skoraj na svojo roko, če že ne ob konspirativnosti in zavajanju nadrejenih. Njuna osebna drama se vključuje v podobe plenjenj in verovanj, ki jih sproži in podžge karantena, nespečnost kot eden od bolezenskih znakov pa povzroči prenekatero nevšečnost in poskrbi za nekaj srhljivih preobratov.
Thomason je soavtor Pravila štirih, menda uspešnice, in treba mu je priznati, da ve, o čem in kako pisati; zaledje priskrbi (po zahvalah na koncu knjige sodeč) obsežna veriga sodelavcev in svetovalcev, uporabljeno znanje pa nikjer ne poči in ne pokaže svoje poljudnosti. Vse sodi v žanr katastrofe, vpleteni so malo čudaški, da bi bili bolj individualizirani, nekaj preobratov je nekoliko pocukranih in ob koncu se morda čudimo, kako dva brez pooblastil naredita za svet več kot specializirane službe različnih držav. Zaradi identifikacije, seveda. Je pa ta proza vsaj za ne preveč poučenega bralca dovolj podkletena, da se lahko pouči o majevski pisavi, kulinariki, nahajališčih te kulture in približni dataciji. Zdi se, da je njihov koledar naredil zanje in za odmik od evropocentričnega pogleda nanje več kakor vse razstave srednjeameriških kultur in stele in maske iz žada in množična žrtvovanja in pisava, ki je malo zagonetna. Da bo Thomason ufilmljen, tudi ni nobenega dvoma, to je napeta zgodba o koncu sveta, postavljena pred fino porisano eksotično kuliso.
