Petja Rijavec: Piarovka
Katja Nared, www.siol.net/kultura, 09.12.2014
Piarovka je simpatičen roman, v katerem se prepletajo tipične značilnosti t. i. chick flick romanov s profesionalnimi preskoki v svet odnosov z javnostmi.
Domen je tipični provincialni japi. To pomeni, da želi biti ugledni Žabar in tudi sam ves čas poudarja, da je Grosuplje samo podaljšek Ljubljane. Vendar pa mu zaradi dolenjskega naglasa, briljantine v laseh in malikovanja cenenega cvička, ki ga prideluje sam in je ravno zato tako cenen in zanič, transformacija v gospoda ne uspeva najbolje.
To je Domen, neodvisni kandidat za župana Grosuplja. Poročen je z Vlasto in ima sina z dvema imenoma in dvema priimkoma. In v središču mesteca ima športno-rekreativni center Loparček, kjer se zbirajo lokalni veljaki.
Kdo ve, morda sem prav zaradi svojega zaničevalnega odnosa do moških, ki mu ljubkovalno pravim "visoki kriteriji", kronično samska ljubica poročenih tipov, zaradi česar sem sicer imela veliko dobrih ljubimcev, a bolj malo pravih prijateljic. Večina jih namreč ni mogla razumeti, od kod mi čas, volja in energija za cele ure bolj ali manj dobrega seksa – seksa brez urnika, obveznosti in zadržkov.
In to je Taja, postavna piarovka sredi tridesetih let, ki se čez noč odloči pustiti varno, a že malce dolgočasno službo v ljubljanski agenciji in se preseli v Grosuplje, da bi do zmage na županskih volitvah pomagala zgoraj opisanemu Domnu.
Z ne ravno profesionalno ekipo se mora Taja znajti, kakor ve in zna. Zadevo vzame v svoje roke in se loti preoblikovanja Domnove javne podobe. Nauči ga osnov nastopanja, primernega oblačenja in vedenja.
V ekipi je tudi Simon, gostilničarjev sin, s katerim se Taja, ki je v Ljubljani pustila tudi telesne užitke, zaplete v seksualno razmerje. A bolj kot mišičnjak Simon jo s prodornimi vprašanji, sicer vezanimi na sumljive posle njenega šefa, vznemirja Aljaž, novinar enega od lokalnih medijev.
Meseci priprav na volitve minevajo, Taja pa vedno bolj podrobno spoznava Grosupeljčane, njihove navade in posebnosti. Deli jih predvsem odnos do romske skupnosti, ki živi v bližini, zato ne manjka predsodkov in celo sovraštva. Na sled pa pride še eni stvari, ki ji ne da miru. Kaj se v nočnih urah dogaja v Loparčku?
Piarovka je pravi chick flick roman, ki smo jih vajeni predvsem iz anglosaškega okolja (saj veste, Bridget Jones). V njem spremljamo uspešno karieristko, ki ji moški kar padajo v naročje, ona pa si želi le napredovanja in neobveznih razmerij. A lepotica Taja ima tudi nežno, človeško plat, ki se izkaže predvsem v trenutkih, ki jih preživi doma, v trenirki, s skodelico kave in cigareto v roki.
Avtorica Piarovke Petja Rijavec je v svoj prvenec vpletla tudi značilnosti in zakonitosti piarovskega dela, s tem pa na svojevrsten način pripomore k poznavanju tega poklica. Ker tudi sama izhaja iz tega posla, o tem piše lahkotno, a prepričljivo.
Petja Rijavec: Piarovka
Mojca PišekPod narekovaji popoln, 08.11.2014
Piarovka je ena redkih slovenskih knjig, v kateri ima vsebina dejansko zvezo s tem, kar o njej piše na naslovnici: »Kaj storiti z novimi dejstvi in resnicami in ali jih je sploh mogoče uporabiti tako, da bo volk sit in koza cela?« kot k branju z zagonetko vabi založnik. Mislim, da bralkam ničesar ne pokvarim, če razkrijem, da koza, ime ji je Taja, dejansko ostane cela. Ko sem ravno pri vprašanju celote in delcev: to je ena redkih knjig, kjer manjka ena sama izvirna literarna rešitev, da bi jo proglasila za svojo najljubšo slovensko knjigo. Glavna junakinja bi morala pasti v mesoreznico ali kaj podobnega.
Sicer pa je roman poln blagih presenečenj, kakršna je prostodušnost, ganljiva celo za tipičen ženski roman: »Tako oblečena se počutim nategljivo, in če se počutim nategljivo, mi samozavest nekoliko naraste.« Pa ne, da je Taji sicer manjka. Grosupeljska različica Carrie Bradshaw je kot zapozneli odmev mita o garaških Slovencih. Tako je zaposlena s pisanjem medijskih sporočil, da ji zmanjkuje časa za vse razen za priložnostni seks. Čtivo nacionalne pomembnosti, ki bi moralo iziti s subvencijo. Za nameček je državotvorno v razgaljanju mentalnega profila piarovca, ki si je poklic izbral, da bi bil stalno v luči pomembnežev in se z njihovo pomočjo vzpenjal po karierni lestvici. Jasno, država je v takem govnu prav zato, ker zanjo dela preveč ljudi, katerih edini talent je ta, da znajo poravnati robove v wordu. Izjemno antropološko čtivo, skratka.
Omeniti velja slogovno bravuroznost: ekipa previdno ubira strune medsebojnega sodelovanja, potna kaplja ne le polzi, pač pa je tudi nervozna, občutki so »pod-narekovaji-popolni«, tu in tam se vse dogaja »kot v dobro zrežirani kriminalki«. Navdihujoče. Če praktične uporabnosti čtiva Petje Rijavec sploh ne omenjam. Kot pravi junakinja: da postaneš piarovec, pomaga, če prebereš kako knjigo s področja odnosov z javnostmi, tj. največ tri, iz katerih prepisuje ostalih sto.
Priporočam vsem, ki jih zanimata življenje grosupeljskih japijev in miselnost povprečne slovenske piarovke, ki še malo ne zardeva, ko jo »napiči« novinar.
