Janja Vidmar: Naš Tone ne tone
Nina Oražem, Koridor - križišča umetnosti, 27.10.2020
Janja Vidmar je avtorica, ki se lahko pohvali z obsežnim številom izdanih del, predvsem mladinskih, v katerih se pogosto posveča najstnikom in težavam, s katerimi se spopadajo. Tokrat se predstavlja z romanom za odrasle Naš Tone ne tone, v katerem se spoprijema z drugačnimi težavami, s težavami starejšega moškega, ki pa se v trenutkih obnaša kot trmast najstnik.
Roman Janje Vidmar spremljamo skozi oči prvoosebnega pripovedovalca Toneta Kranjca, stereotipnega Slovenca, ki so ga dohitela leta nezdravega življenja, a si še vedno ne upa priznati, da popivanje, kajenje in vsakodnevno uživanje dunajca, pomfrija ter zaseke niso vzrok njegovih zdravstvenih težav. Mladim zdravnikom ne zaupa, sabotira vsakršno zdravstveno diagnozo in živi življenje po starem – služba v proizvodnji, pijača v Lovcu, zvečer pa kavč in televizija ali googlanje zanimivih (nezanesljivih) informacij, ki jih bo lahko že naslednji dan svojim pivskim kolegom ponudil za šankom.
Poleg Toneta v romanu spoznamo še njegovo družino in ozek krog prijateljev, ki z njim ob večerih sicer res popivajo, a se mu nemalokdaj tudi posmehujejo ter ga ponižujejo. Vsi liki v romanu strogo sledijo svojemu značaju in od njega ne odstopajo. Bralec kmalu po začetku branja ugotovi, kakšna je njihova narava, in začuti, v katero smer se bo odvila njihova zgodba. Pisateljica je z njihovo karakterizacijo nastavila ogledalo slovenskemu človeku. Stereotipe je pripeljala do ekstremov, s čimer je izpostavila različne problematike današnje družbe. Z likom marljive žene Anice predstavi naveličano ženo, ki se ji je navada močno zakoreninila v srce, zaradi česar je izhod takorekoč nemogoč. Hči Živa je odraz starševskih težav, trmasta in nekoliko uporniška. Mamo in očeta ima sicer rada, a z njima v skupnih letih življenja ni zgradila globokega odnosa, vsaj ne z očetom Tonetom, ki je v svoje zakonsko življenje prinesel tegobe iz preteklosti, zaradi katerih težko gradi odnose v sedanjosti – Tone ne tone, kot ga označi žena Anica, ko mu v pismu zapiše: »Mislila sem, da bova celo življenje odkrivala drug drugega. Bila sem pripravljena, da se poveževa v eno, razumeš, ker sem verjela, da si se mi odprl in da je to res tisto pravo. Ampak NI! Ni globine, zato pa vsi vemo, da Tone ne tone! Če ni globine pa se zabiješ v beton, ko se vržeš na glavo, ni kam potoniti. Ker ti, dragi Tona, edino globino dosežeš v spanju.«
Vrhunec romana predstavlja prav Aničino pismo, s katerim se od Toneta poslovi in odide, bralcu pa se ob tem porodi ključno vprašanje: ali radi ostajamo na površini, ker je enostavneje? Se upamo odpreti človeku, mu popolnoma zaupati, se z njim odkrito pogovoriti? Anica res odide in zapusti moža, a se na koncu romana poklapana vrne in ga prosi, naj jo vzame nazaj. Janja Vidmar nam da vnovič misliti … Si res želimo sprememb ali si želimo le stabilnosti, ki jo prejmemo z ohranjanjem navad, čeprav nas te ne osrečujejo?
Roman je napisan na humoren način, a vseeno odpira različna vprašanja o medsebojnih odnosih, o predsodkih in stereotipih, o tradicijah ter novostih in konec koncev o človeku samem, o njegovem življenju. Na začetku se roman zdi preprost, primeren za lahkotno branje na plaži, a kmalu ugotovimo, da se za satiričnostjo skrivata globoka sporočilnost in miselnost, prek katerih avtorica razgalja svojega rojaka – Slovenca in mu hkrati žuga: »Poglej, kje boš pristal, če boš nadaljeval po poti banalnosti, kritiziranja in kroničnosti!« Morda bralcu prav zato, ker se v romanu hitro prepozna in razkrije povezavne niti med seboj, svojimi sorodniki ter literarnimi liki, delo ne bo preveč ljubo, a prav s tem roman doseže svoj namen. Opozori nas na lastnosti in situacije, o katerih moramo razmišljati ter se o njih pogovarjati, da jih bomo lahko obvladali in premostili.
Z vsebino romana se odlično prepletata tudi jezik in slog, saj z njuno pomočjo resnično začutimo ozračje dogajanja. Avtorica se je v besedilo odločila vplesti štajerski dialekt, s katerim Toneta še simbolno postavi na rob družbe. Raba narečja skupaj z nižje pogovornimi izrazi in polnjenje zdravniškega dnevnika s provokativnimi, vulgarnimi zapisi ga v celoti zlije z idejno ostjo romana.
Pritisk, cuker in tablete. Kaj to je treba vedno isto ponavljat?
Kile: 103, 9 (neg)
Jedača: polnozrnata štručka s kuhano vratovino in kumaricami, mesna štruca, puding in esihflajš s kruhom, ob pol enih ponoči pa še malo polnjenih telečjih prsi, ampak to tehnično gledano že spada v 28. januar. Bolje jest kot pisat o tem.
Pijača, alkohol in cigarete po starem. Vse v nadenotah.
Vadba: v mislih odšpilal prvi polčas zadnje tekme Maribor: Gorica. Če se ne bi Tavaresu pa Boharju spipalo, bi jebali ježa. Za tekmo z Aluminijem čez en mesec se bo treba v roke vzet.
Roman Naš Tone ne tone je delo, v katerem je v ospredju en moški, vendar to še zdaleč ni zgodba o posamezniku, temveč je pripoved o ljudeh. Janja Vidmar je družbo naslikala v nadvse stereotipnem tonu, s tem pa nam omogočila vpogled v realnost, v kateri se danes nekateri resnično nahajajo.
