Babje leto je zgodba o profesorju in vdovi, zgodba o življenju v naši prestolnici leta 1952. Vznesenost po osvoboditvi je tedaj že dodobra zamenjala skrb za košček hrane in poleno v hladni zimi. To je zgodba o času, ko je človek lahko izginil, kot bi ga nikoli ne bilo, in o letu, ko je svoboda sicer že prišla v naše kraje, a je bila, kljub temu ali prav zato, še vedno neskončno daleč.
Izredno toplega novembra leta 1951 profesor Tine spozna vdovo Jelico. Čeprav sta oba že v poznih srednjih letih, med njima preskoči iskra. Njuna ljubezenska zgodba se prepleta s pripovedjo o časih, ko so bile za nakup hrane potrebne karte, ko je v Ljubljani zapadlo skoraj dva metra snega in ko so ljudje skrivnostno izginjali, tudi kar tako, ne krivi ne dolžni. In Tine, profesor, ki se noče včlaniti v partijo, je zavoljo tega sumljiv. Še sumljivejši postane zaradi nekaj prijaznih besed, ki jih nameni Kocbeku. In kmalu za tem, ko z Jelico odplešeta valček v kavarni Slon, Tine izgine.
