Ime mi je Mina

Devetletno deklico Mino bralec spoznava skozi njene dnevniške zapise, ko sedi na drevesu in se pogovarja s kosoma, in ponoči, ko posluša skovikanje sov. Minina razmišljanja, radovedna vprašanja in iskanje odgovorov nanje so Almondovo orodje, s katerim bralcu predstavi ne samo veliko novega znanja, pač pa oblikuje Minin lik tako, da se ta zlahka poistoveti z njim. Rdeča nit zgodbe je 'iskanje' njenega pokojnega očeta, z izgubo katerega se Mina ne more sprijazniti. In to razume samo njena mami – njun odnos je zavidanja vreden: čeprav se mama na tih način trudi držati avtoritativen odnos, pa je hkrati njena najboljša prijateljica, ki razume, da je Mina morda drugačna in da potrebuje drugačen način posredovanja znanja, kot je predpisan v šolskem sistemu. Almond ni želel ustvariti odklonilnega odnosa do šole, se pa zdi, da kot nekdanji učitelj zelo dobro razume tiste posameznike, ki kukajo iz povprečja – in ve, kako jim je treba iti nasproti in nato tudi vzporedno hoditi z njimi. Sporočilo, da ni čisto nič narobe, če razmišljaš drugače od večine, je jasno.

Knjiga je prejela znak za kakovost otroških in mladinskih knjig ZLATA HRUŠKA.