Cvetka Sokolov: Reči, ki jih ne razumem
Matic Slapšak, Matic piše, 21.10.2020
Knjiga, ki jo boste razumeli. Knjiga o otrocih, ki jo morajo prebrati starši. Knjiga o starših, ki jo morajo prebrati tudi otroci. Ena tistih knjig, o vsebini katere bi se morali otroci in starši pogovoriti. Ali je kazen slaba? Ali je edina prava oziroma učinkovita kazen nasilje? Ali je beg rešitev?
Cvetka Sokolov je odlična pisateljica, saj ji uspe tudi v povsem običajne zgodbe za otroke zelo pretanjeno vplesti močan nauk, ki bo dal misliti tako otrokom kot odraslim oz. staršem. In pisati take knjige ni lahko. Napisati knjigo kot je Reči, ki jih ne razumem, je še posebej zahtevno. Priznam, da sem se kot starš treh otrok nekajkrat zgrozil. Prebledel in se vprašal »Ali to res kdo počne svojemu otroku?«. Pa sam vem, da imam slabe trenutke, ko povzdignem glas, zagrozim s kakšno zaušnico in otroke za kazen pošljem se ohlajat v kot ali pa pospravljat njihovo razmetano sobo.
Zgodba je preprosta. 10-letni Oto beži pred Aleksom in se zateče v stanovanje 7-letne Aline. Otroka, ki sta takorekoč soseda, pa se ne poznata, a si od prvega trenutka dalje zaupata. Alina v Otu vidi nekoga, ki jo razume in ji pomaga ter je predvsem, ne bo kaznoval. Oto v prvi vrsti pri Alini dobi zavetje med begom. A se kaj kmalu izkaže, da je to zavetje podobno tistemu, ko sta Janko in Metka med iskanjem poti domov prišla do hiše stare čarovnice. Alina je namreč prestrašena, saj je za vsako stvar, ki jo naredi narobe ali slabo oziroma je ne naredi, kaznovana. Kaznuje svoje igrače, ki so izmaličene in kaznuje sama sebe. Seveda vse do trenutka, ko pride domov njena mama in jo kaznuje (še) ona. Ker kazen mora biti! Oto beži in se skriva, pred mamo in Aleksom, ki je njegov pravi oče, čeprav ni njegov biološki oče. In da bi jima dal vedeti, da mu ni prav, ker se razhajata in to celo tako, da ju njegova čustva sploh ne zanimajo, se odloči pobegniti.
In da bi pomagal Alini, ker mu je seveda jasno, da se otrok ne sme kaznovat na način, kot to počne njena mami, se odloči s seboj vzeti še deklico. Kar se zdi sprva zelo preprosta naloga, ki se hitro zaplete, pa spet postane nekoliko bolj izvedljiva, a na srečo njun bega in skrivanje ne trajata prav dolgo. Cela zgodba se pravzaprav odvije v dveh dneh in eni noči. Kako se razplete, boste presodili sami. Koga in kaj boste prepoznali, je ravno tako vaša stvar. Dejstvo pa je, da otrok ne gre podcenjevat, ne glede na starost, saj vse, tudi naše stiske in težave, ponavadi doživljajo še bolj intenzivno kot mi. In mi kot starši ali odrasli, jih moramo pri tem v prvi vrsti poslušat in razumet.
Poseben pečat knjigi vtisnejo tudi ilustracije Milanke Fabjančič. Tu so sicer povsem prikupni in simpatični otroci, ampak tisto, kar prikaže drugo plat oz. morda pogled, kot je domač otrokom, pa so ilustracije staršev. Visoki, grozeči, strašljivi, dahlovsko-pinkfloydovski liki, včasih zgolj kot preteče sence in spet drugič prikazni nočnih mor. V nobenem primeru pa ne starši, kot si jih otroci zaslužijo, torej varen pristan in zatočišče.
