Ivona Březinová: Vpij potiho, brat
Matic Slapšak, Matic piše, 23.11.2020
Vpij potiho, brat je knjiga češke avtorice Ivone Brezinove, ki jo morda poznate po zanimivi knjigi Začarani razred. Tokrat je zgodba povsem drugačna, saj pripoveduje o štirinajstletnih dvojčkih – Jeremiahu in Pameli. On je avtist, ona odraščajoča najstnica, živita pa skupaj z mamo.
Na kaj najprej pomislite, ko vam nekdo omeni avtizem? Sam ponavadi na ljudi, ki so videti malce drugače in jih pogosto meni neznana malenkost lahko popolnoma vrže iz tira, a se v njih pogosto skriva kaj genialnega. Spomnim se, ko sem enkrat obiskal enega od ljubljanskih VDC-jev in tam spoznal kar nekaj posameznikov, ki so bili avtisti ali imeli – kot sem se naučil v knjigi; kakšno drugo motnjo avtističnega spektra. Zanimivi posamezniki, s katerimi se je težko pogovarjat, jih težko razumet, priznam pa, da jih je lepo opazovat. Njihovo spopadanje z vsakdanjim življenjem ti da misliti, njihova osredotočenost pri opravljanju kakšnega opravila še bolj. Po mogoče dveh urah sem bil popolnoma izčrpan, izpraznjen. Kako je preživeti dan, noč, teden, mesec, življenje? Težko.
In sedaj pomislite, da rodite dvojčka in kaj hitro je jasno, da se deklica razvije hitreje in bolj normalno od fanta. Za slednjega vam pri njegovih treh letih postavijo diagnozo »nizkofunkcionalni avtizem s težko duševno zaostalostjo«. Partner vam da kmalu vedeti, da si »debila ne želi za otroka« in da z njim ne more živeti. Gre, ker se mama odloči, da fanta ne bo dala v zavod, čeprav se najbrž tudi sama zaveda, da bi bilo življenje tako veliko lažje.
Jeremiah je torej poseben fant. Barve določajo dan v tednu, kar v praksi pomeni, da morajo biti osebe v njegovi bližini oblečene v oblačilo točno določene barve. Sicer sledijo težave. Hrana mora biti okrogla – kruh, salama, krompir, sir, riž, zrezki, … sicer sledijo težave. Za zajtrk okrogel skutin kolač, z rozinami. Slednje izbeza ven in jih postavi v vrsto. Če rozin ni … Prosti čas rad preživlja tako, da v luknjico gumba postavi svinčnik in po listih riše kroge. Predstavljajte si, da želite fantu narediti uslugo in mu podarite gumb, ki luknjic nima, kot to stori njegova babi. Pomirja ga zvok zadrg, ki jih odpenja in zapenja, največkrat kar pod kuhinjsko mizo. Kot terapija mu služi tudi izplakovanje straniščne školjke, kamor lahko, kadar pride do težav, tudi kaj vrže. Kaj je lahko karkoli – telefon, očala, igrače, skodelice, …
Želite z njim na sprehod? S seboj bo vzel veliko pokrovko, brez katere ne gre nikamor. Skrbno bo prevohal vse smetnjake, morda po njih tudi pobrskal, na srečo ga je minilo uživanje pasjih kakcev. Pa največja težava? Poleg psov? To, da avti niso parkirani vedno na enakem mestu. Ubogega Jeremiaha to povsem vrže iz tira in takrat pogosto ne zadostuje bombon, da ga pomiri …
Njegova sestra Pamela, ki je mami v veliko pomoč, je po drugi strani dokaj običajna najstnica. No, pravzaprav ne tako zelo tipična, saj se še kako dobro zaveda odgovornosti, ki jo bratova motnja predstavlja tudi zanjo. Seveda v šolo pogosto prihaja utrujena, popoldan nima časa za pohajanje, nakupovanje, obiskovanja kina, kajenje marihuane v parku … na srečo spozna Šarino, ki je tudi Jeremiahova motnja ne prestraši ali odvrne, ampak jo pač sprejme in razume. Tu je še Patrik, nenavadni fant, ki je neverjetno inteligenten, a se po drugi strani zanj zdi, da nekaterih povsem preprostih in (nam) logičnih stvari ne razume. Pameli vsako jutro pošlje vremensko napoved in zdi se, da se med najstnikoma iskri, a ljubezen pravzaprav nima možnosti, da bi se razvila. Pamela se mora prevečkrat ukvarjat s posledicami bratove motnje (obisk socialne delavke, policistov, anonimna pisma sosedov, celonočne bitke polne kričanja in joka, zastrupitev z gobami), za Patrika pa se izkaže, da ima Aspergerjev sindrom. Torej ima ravno tako motnjo avtističnega spektra, le da je na drugi strani tega spektra kot Jeremiah.
Lahko bi rekel, da v knjigi Vpij potiho, brat pravzaprav spoznamo vse plati življenja in dojemanja avtizma. Morda še najmanj s tistega strokovnega ali pa z vidika vzgojiteljev, učiteljev, pa čeprav je v knjigi tudi nekaj namigov v to smer. Prikaže dvome, stiske in številna vprašanja, ki se zastavljajo vsem vpletenim. Predvsem pa res odlično pokaže vsakdan in vsakodnevne tegobe, s katerimi se je treba soočati in spopadati. In ne, vsekakor ni preprosto, kar vam bo iz prebranega jasno. Za dodatno dimenzijo dojemanja poskrbijo zanimive ilustracije Tomaša Kučerovskyja, posamezna poglavja pa so ločena po barvah.
Morda ena tistih knjig, ki je (pre)obremenjeni starši ne bi smeli brati, saj hitro spoznaš, kako majhne in skoraj zanemarljive so naše skrbi in breme, ki ga nosimo. Vsekakor ena tistih knjig, ki bi jo morali prebrati vsi, da bi začeli na življenje gledati drugače. Na življenje in na drugačnost.
