Novice

Združene države Amerika, dežela sanj, kjer se cedita med in mleko. Vsi, ki so prek Atlantika z ladjo pripluli do vzhodne obale ZDA, so največkrat najprej zagledali mogočni Kip Svobode in se zadovoljno nasmehnili, saj so bili korak bližje uresničitvi sanj. A čakal jih je še obvezen postanek v imigracijskem centru na otoku Ellis, kjer so morali odgovoriti na 29 vprašanj in prestati zdravniški pregled, od katerega je bilo odvisno, ali bodo vstopili v »Zlato deželo« ali bodo morali počakati se morda celo vrniti.

Kako preživeti smrt v družini, je vprašanje, ki ima toliko odgovorov, kot je družin. In ena takih je družina Koroljov. V mladinskem romanu Smrt ni hec, drugem po vrsti, je osrednji lik najstnik Josef Koroljov, mlad in nadobuden komik. Nato v družino sovjetskega disidenta, njegovega očeta, ki je bil genialen pisatelj, vse dokler se ni preselil na Švedsko, poseže tragedija.

Že kar nekaj časa je preteklo od mojega zadnjega branja kakšnega sodobnega mladinskega romana. Potem pa me je knjižna blogerka Urška Bračko povabila k sodelovanju in pogovoru o romanu Smrt ni hec, švedskega avtorja Karla Modiga. V branje sem se podala brez večjih pričakovanj. V preteklosti so me mladinski romani že razočarali, saj se zgodi, da določene zgodbe pač prerasteš, vendar Smrt ni hec ni ena izmed takšnih zgodb. Knjiga se me je močno dotaknila in branje me je popeljalo na čustveni vrtiljak, iz katerega sem stopila s solzami v očeh.

O smrti v družini, med prijatelji ali v tesnih stikih je izredno težko pisati. Še težje je o njej pisati v zgodbi in knjigi za mladino, vendar je to Karlu Modigu odlično uspelo z romanom v zbirki Zorenja: Smrt ni hec.

Vpij potiho, brat je knjiga češke avtorice Ivone Brezinove, ki jo morda poznate po zanimivi knjigi Začarani razred. Tokrat je zgodba povsem drugačna, saj pripoveduje o štirinajstletnih dvojčkih – Jeremiahu in Pameli. On je avtist, ona odraščajoča najstnica, živita pa skupaj z mamo.

Malabar je svojevrstna mojstrovina, je preplet spominov, potopisa, razmišljanj, filozofije, resničnih in neresničnih dogodkov, spominjanja izgubljene? ljubezni, je spomenik ljubezni. Svetina si je za podajanje zgodbe izbral formo potopisa, vendar se ta prepleta z mnogimi pesmimi, zgodbami in spomini.