Recenzije

To ni samo resnična zgodba o Antonu, dedku Damijana Stepančiča, ampak je hkrati tudi kolektivna zgodba, zgodba zgodovine in ljudi, ki so se borili v vojni, podana skozi prizmo individualne situacije, ki pa je vseskozi vpeta v širši kontekst.

Piarovka je ena redkih slovenskih knjig, v kateri ima vsebina dejansko zvezo s tem, kar o njej piše na naslovnici: »Kaj storiti z novimi dejstvi in resnicami in ali jih je sploh mogoče uporabiti tako, da bo volk sit in koza cela?« kot k branju z zagonetko vabi založnik. Mislim, da bralkam ničesar ne pokvarim, če razkrijem, da koza, ime ji je Taja, dejansko ostane cela.

Kam je izginila Brina je čudovito napisan roman za otroke, ob branju katerega bodo uživali tudi odrasli. Zaradi simpatične dogodivščine in svežega pripovedovalskega sloga Tadeja Goloba.

Začne se krvavo in groteskno. Nekega sončnega poletnega jutra v Šmihelski vasi najdejo mrtvega nepriljubljenega župnika – nekdo ga je v spalnici, v njegovem lastnem solariju, ubil z električnim vrtalnikom. In ne samo to, kamera nad vrati storilca ni ujela, drugega izhoda pa ni, tako da imamo pred sabo eno temeljnih detektivskih ugank: vprašanje ni le, kdo, ampak tudi, kako hudiča.

Letos, ob stoletnici prve svetovne vojne, slovenske založbe naravnost bruhajo knjige, povezane s to veliko tragedijo. Veliki slikovni vodniki, izpovedi udeležencev, zgodovinske analize, ponatisi romanov ..., če k temu dodamo še televizijske serije, dokumentarce in igrane filme, ki prihajajo prek televizijskega medija, je repertoar res pisan in zanimiv, za vse okuse in potrebe nekaj.

Norci in naključja je zgodba z gradu Drugoroki, kjer domujejo čudaki, norci in prismuknjenci vseh sort. Mladinska knjiga se je izkazala za precej sproščujoče domišljijsko branje tudi za odraslega otroka, ki je odraščal ob zgodbah o družini Addams, na katero nekoliko spominjajo črno-bele ilustracije junakov Norcev in naključij.

Tretja možnost, ena najbolj prepričljivih (post)jugoslovanskih zgodb, napisanih v slovenskem jeziku, je skrbnica zgodovinskega spomina, ki bi jo morali na glas brati tako v srednjih šolah kot na fakultetah. Tretja možnost je zgodba o krivdi. Naši, nikakor ne njihovi krivdi. V osamosvojitveni pijanosti, ki je spominjala na pijansko zmagoslavje iz nekih drugih, nikoli prebolelih časov, smo pozabili na vse, kar ni bilo »slovensko«.

Pri založbi Miš je izšel pretresljiv roman pisateljice Janje Vidmar in pravnika Borisa Grivića z naslovom Tretja možnost. V njem sledimo zgodbi 16-letne begunke iz Srebrenice Fatime in 42-letnega uspešnega odvetnika Wernerja Muellerja, skozi katero se odstirajo grozote genocida v Srebrenici in tudi številna druga razkritja dvoličnosti humanitarnih organizacij ter odnosa Nemčije do beguncev.

Prvi roman za odrasle Janje Vidmar (njegov soavtor je pravnik Boris Grivić), je sodobna, tekoča in napeta pripoved iz tudi nam dobro znane polpreteklosti, ko je na območju bivše Jugoslavije divjala vojna in se je v Srebrenici zgodil genocid.

Ne glede na to, da poglobljeni in zresnjeni arheoastrologi ob izteku velikega koledarskega cikla in začetku novega po majevskem štetju zanikajo hkratno napoved konca sveta, je ta seveda postal kurantna roba. In ni razloga, da se iz sveta medmrežja in obskurnih, milenarističnih predelov možganov ne bi preselil tudi v literaturo, kakopak v nekoliko bolj komunikativen in žanrski del njenega spektra.