Novice

Kartonka Koko mesto je čudovita in zelo zanimiva knjiga iskalnica in kot prej omenjeno delo slovenske avtorice in ilustratorja. Zasnovana je tako, da skupaj z otroki na veliki ilustraciji različnih mestnih lokacijah iščemo različne predmete.

Mateja Gomboc je ustvarila vsestransko in živo podobo mesta, ki ne obstaja samo na sebi, temveč le v posameznih zgodbah svojih prebivalcev.

V najbolj vročih dneh leta, stopam po razbeljenem asfaltu, ki bruha vročino in iščem kotičke za prijetno branje. Vroče je. Dopoldne, popoldne, zvečer – zelo vroče in vsak trenutek si tako močno želiš, da bi vsaj malce zapihalo in bi te veter nežno pobožal po obrazu. In kljub vročini so kotički, na katerih sem našla ne le vetriča, temveč tudi senco in pa predvsem mir za prijetno poletno branje.

Najbrž lahko rečem, da ima vsak od nas vsaj eno pametno napravo – TV, računalnik, morda tablico, skoraj zagotovo pa telefon. Naprave seveda uporabljamo za marsikaj, med drugim tudi za sprostitev.

Kje berejo slovenski avtorji in avtorice? Verjetno si v teh vročih dneh tudi sami vzamejo dopust, ko ne pišejo ali rišejo. Kje torej prebirajo knjige? In povprašala sem jih – pa niso povedali le, kje berejo poleti, temveč so delili tudi svoje anekdote (kje vse berejo, nas lahko tudi nasmeje!) in seveda kaj berejo v teh dneh ...

Poletne temperature se zdijo kot nalašč za pregorevanje in ne toliko za izgorevanje, a je slednje zadnja leta postal kar znan, da ne rečem celo priljubljen pojem. Naslov tokratnega zapisa se zdi morda takšen, da bo kdo med vami živčno dvignil obrv in začel premišljevati, če bom po gurujsko začel trositi nasvetov. Ne bom!

Igor Karlovšek sicer slovi po hitrem tempu dogajanja in preciznem slogu. Njegova proza je napeta, kar bralce drži ukleščene med platnice. Tudi tokrat je zgodba prežeta z nekoliko temačnimi in atmosferičnimi toni, ki vzbujajo občutek tesnobe in napetosti, a bralcem kljub temu ponuja upanje.

Tipne slikanice so za slepe otroke izjemno pomembne, saj med drugim stimulirajo tip, pripravljajo jih na branje brajeve pisave in pomagajo razvijati jezik in besedišče. Tipne slikanice so knjige, ki so prilagojene slepim in slabovidnim otrokom.

V zadnjem času se veliko vozim iz Domžal, natančneje z Rodice, do Ljubljane z vlakom. Odkar so zamenjali vlake za modernejše, prostornejše, predvsem pa veliko bolj zračne, je pot še toliko bolj prijetna.

Presenečen sem bil, ko je Boštjan Gorenc - Pižama, ki je dogodek spretno in humorno povezoval, omenil, da se je zgodba založbe Miš pravzaprav začela z zemljevidi. In kar hitro me je odpeljalo v preteklost, v osnovnošolske čase, ko sem pogosto odšel v lokalno knjigarno in si tam kupil kakšen zemljevid oziroma kot smo jim takrat rekli – karto.