Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo

Vitomil Zupan: Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo

Vitomil Zupan: Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo, 01.12.2011

Iz utemeljiteve strokovne žirije za nagrado Izvirna slovenska slikanica 2012 za nagrado Kristine Brenkove, mag. Darja Lavrenčič Vrabec, predsednica strokovne žirije, s sodelovanjem mag. Maje Gspan in prof. Zdravka Papiča.

Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo jeveličastna slikanica. Dragocen biser, kakršnih do sedaj ni bilo veliko v slovenskem prostoru. Na podobne slikaniške izdelke sicerobčasno naletimo na tujih knjižnih trgih in jih občudujemo na knjižnem sejmu v Bologni. Zupanovo in Stepančičeva slikanica je izrazit slikaniški presežek ne le lanske izvirne slovenske slikaniške bere, temveč celo večletne slovenske slikaniške produkcije zadnjih nekaj let. Je čisti ustvarjalni presežek, nastal iz intimne potrebe po ljubezenski izpovedi, osupne s svojo pripovedno močjo in je hkratipravi pravcati praznik besede in slike.

Pravljica o črnem šejku z rdečo rožoje po kvaliteti besedila in svoji likovni podobi velika slikanica, večnostna knjiga, bolj kot otroku je namenjena odraslemu naslovniku, pa tudi že mladostniku, ki raziskuje življenje in stopa na zapleteno pot odraslosti. Svojevrstni pravljični čudež je tudi izid slikanice. Toliko naključij se je moralo zgoditi in povezati so se mogle prave energije, pravi pravljični pomočniki: od Ifigenije Simonović, ki je original izročila NUK, prepis pa pravemu založniku, ta je nato znal najti pravšnjega ilustratorja. Vsi akterji skupaj so se izjemno potrudili, človeško, delovno, s svojim znanjem, da je lahko nastala takšna dragotina, in to 73 let po nastanku.

Usoda nikoli objavljenega avtorjevega besedila Pravljica o šejku z rdečo rožo je zelo nenavadna, pravzaprav pravljična, saj se je ohranila kljub viharjem druge svetovne vojne in povojnim razmeram, ki pisatelju in njegovim najbližjim niso bile naklonjena. Da je ta ročno izdelana knjižica, ki jo je Vitomil Zupan napisal iz ljubezni za svojo ljubezen, nato pa tudi ilustriral, sešil v zvezek, vezal z zlato vrvico in spravil v prelepo, ročno izdelano škatlico, kar lahko vidimo v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, in jo namenil kot darilo za božič 1938 leta Niki (to je tudi leto izida Bartolovega romana Alamut), njegovi izvoljenki in kasneje tudi njegovi ženi,preživela vse težke čase, je samo po sebi simbol zglobokim in pomembnim sporočilom.Avtor nam z njim zastavlja vprašanje, ki je za vsakega človeka enako pomembno in presega vsakršen zgodovinsko, politično ali kakor koli drugače izbran družbeni okvir. Je občečloveško in razkriva dilemo, ki jo ponuja izbira za moč aliljubezenin je enako aktualna tudi danes in gotovo tudi v prihodnje, vse dokler bo obstajal človek. Simbolično tkivo te čudežne pravljice,ki se bere, kakor ena iz skrivnostnih Šeherezadinih pravljic iz Tisoč in ene noči govori torej o bistvenih stvareh. Govori o pripravljenosti za brezpogojno zaupanje v ljubezen. V to usodno dilemo se zapletetudiprinc Samum Al Arida, nepremagljivi vojščak in zavojevalec narodov, močni in nepremagljivi cesar, ki si sredi svoje sijajne neranljivosti zaželi odkriti in najtiresnično ljubezen. Ta ključni motiv pravljice-ljubezen -simbolično strnjena v podobi rubina, kamna ljubezni,ki ga lahko princpo nasvetu modreca ustvari samo iz sedmerih kapljic krvi, prelite iz resnične ljubezni, pa je za princa najtežji od vseh njegovih osvajalskih pohodov. Ne samo zato, ker je takih kapelj krvi v svetu, ki hlepi po moči in oblasti, malo. Tudi zato, ker je spraševanje o ljubezni spraševanje o moči lastnega žrtvovanja inzaupanja. Ljudje pa se, tako z grenkobo ugotavlja princ, ne žrtvujejo več in ne umirajo več iz ljubezni, temveč zgolj zaradi sovraštva in pohlepa. Kamen ljubezniprincu res zagotovi ljubezen ženske, ki jo prepozna v svojih sanjah, Alni-edine. Toda en sam trenutek njegovega dvoma in hipna šibkost njegovega zaupanja, je dovolj, da je njegova ljubezen umorjena in njegova sreča pokopana, princ pa izgubi najboljši in najsrečnejši del samega sebe: princa Dežele rdečih rož. Takšna je cena za tistega, ki zavrže kamen ljubezni. Šejk brez ljubezni pa je lahko samo še zadnji gospod puščave Al Arida. Neusmiljeni, kruti in nepremagljivičrni šejk z rdečo rožo.