Pesniška zbirka Drevo spoznanja je prvič izšla leta 1987, tokrat pa ni dobila le nove vizualne podobe, temveč je dopolnjena s številnimi novimi pesmimi pesničinega zrelejšega življenjskega obdobja, vpetimi med obstoječe tri dele in dodanimi v četrti, zadnji del, ki kot življenjska obdobja ciklično zaokrožuje zbirko.
V liriki Neže Maurer je nekaj antične vedrine in klenosti, nekakšna moška aforističnost, ki je ženskam po navadi tuja, je o prvi izdaji zapisal Matej Bor. V pričujoči zbirki pesnica na neposreden, brezkompromisen, a vendar pesniško subtilen način, čeprav očiščen vsakršnega balasta, razkriva bralcu nove svetove, občutenja trpljenja – mir je namreč mrtev, kot ugotavlja –, razčlovečenja, ter svoj košček vesolja: intimnejša občutenja strahu in minljivosti, ki se utelesijo zlasti v zadnjem delu. Strah pred prihodnostjo, če je ta prej že obstajal, zamenja vedenje, da nič ni večno. To je velika žalost in včasih – edina uteha, pravi pesnica. Ostaja torej le in zgolj strah kot edina stalnica življenja, tudi ko je človek že samo navidezen. Življenja, ki ga je nekoč bilo neskončno, zdaj pa ga je še čisto malo. Kot je neposreden lirski izraz značilen za vso pesničino bit, tako je neusmiljen in resničen tudi zadnji dan, ki prihaja, ko ni več nobenega usmiljenja, kajti – z usmiljenjem lahko barantajo samo živi.
Drevo spoznanja, oplemeniteno z novimi pesniškimi biseri izpod peresa mojstrice, nedvomno bogati naš literarni prostor in pušča sledove.
