Lunini utrinki

VSEBINA:

Nick Lansing in Susy Branch sta mlada, privlačna, a revna Newyorčana. Pozicionirata se v visoko družbo kot profesionalna prisklednika, nepremožna priveska, ki prideta prav ko na večerji ni pravo število gostov ali ob drugih priložnostih, ko ju bogataši potrebujejo. Zaljubita se drug v drugega in se poročita, zavedata pa se, da so njune možnosti za srečo majhne, če si ne bosta priskrbela denarnih in drugih sredstev, da ostaneta v visoki družbi. Preživita čudovit medeni mesec v vili prijateljev ob jezeru Como, nato pa se preselita v vilo drugih prijateljev v Benetke. Ljubosumje in negotov način življenja povzročita, da Nick odide. Oba, tako Nick kot Susy obremenjujejo preživetvena dilema in sobivanje s tistimi, ki jih zapeljujejo radosti bogastva in visoke družbe. Živeti od radodarnosti 'prijateljev' ni preprosto. A prava ljubezen, čeprav med revnim parom, premaga vse, pravi avtorica.

O DELU:

Leta 1922, dve letu po prejemu Pulizerjeve nagrade za Čas nedolžnosti, je ena ameriških najbolj priznanih romanopisk Edith Wharton izdala Lunine utrinke, ki jih je pohvalil The New York Times in so kmalu postali bestseler. Delo kritiki velikokrat primerjajo s Hišo smeha, prvim izmed avtoričinih največjih in najuspešnejših romanov. Lunini utrinki so lahkotnejši in bolj veseli od Whartoninih velikih tragičnih del. Iz njih diha doba jazza in z nekaterih vidikov bi jih lahko primerjali s tri leta kasnejšim Velikim Gatsbyjem. Protagonista Susy Branch in Nick Lansing sta ne preveč simpatična profesionalna prisklednika, ki se gibljeta med milijonarji ameriške oziroma mednarodne visoke družbe. Na površju tega miljeja se držita po zaslugi svoje privlačnosti, fizične in družabne, in čakata, da bosta ulovila bogat zakonski plen, ki bo njuno prisotnost med temi ljudmi zacementiral in jima tovrstno življenje omogočil za stalno. Zadnje, kar si lahko privoščita, je, da se zaljubita drug v drugega. V maniri dobre stare romantične komedije se to seveda zgodi. Avtorica brez pretiranega moraliziranja, čeprav z dobršno mero cinizma, razgrne zgodbo slabičev, ki sicer imata odrešujoče lastnosti: ljubezen do resnične umetnosti, okus, osnovna, četudi ne povsem dosledna moralna načela, a vse to skoraj ni dovolj za njuno hrepenenje po tisti »višji sreči« in višjem življenju, ko pa jima – kako neameriško! – manjka notranjega gona, da bi si to srečo priborila z delom.