Blog

V ospredju so tri ženske, Dora in Pina iz približno istega časovnega obdobja, vendar iz zelo različnih družin. Obe sta se rodili pred drugo svetovno vojno, tretji lik, Lili, Pinina hči, pa odrašča v sedemdesetih in osemdesetih letih v mladem mestu. Tri nepomembne prebivalke Gorice. Ko sem začela pisati roman, sem imela v mislih malega človeka, žensko, neopazno, ki je nihče ne vpraša za mnenje, in vendar s svojim življenjem doda kamen na cesto, opeko na hišo novega mesta. Vsaka od njih Gorico doživlja po svoje.

Zakaj je v svetu podcastov, video vsebin, zvočnih in e-knjig fizična knjiga s trdimi platnicami še vedno moja prva (in večino časa tudi edina) izbira? In zakaj to ni pomembno zgolj kot individualna izbira, temveč je širše družbeno relevantna zadeva?

V enem zadnjih zapisov sem razmišljal o tem, kako izgubljeni pri vpisih v srednjo šolo so danes otroci.

Prvo izhodišče je bilo, koliko je vredna v Sloveniji knjiga, pa sem hitro ugotovil, da je enak problem tudi s ploščami oz. glasbo, vstopnicami za karkoli, gledališčem, filmom …

Knjige predstavljajo pomemben del mojega vsakdanjika, toda ob kulturnem prazniku, ki smo ga obeležili prejšnji teden, jim vedno namenim še globlji razmislek – ozir na pozicijo, ki jo knjiga ima na širšem kulturnem področju.

Starši smo velikokrat – sploh ko so otroci še mlajši, primorani k iskanju inovativnih idej, kako bi otroku kaj razložili, dopovedali ali ga do česa pripravili. Naj bo to pri previjanju, hranjenju in nudenju nove hrane, kasneje seveda pri igri in odgovorih na vedno nove »zakaje«.

Leto je naokoli, prišel je december in prižgali smo lučke. Okrasili smo mesta in domove, diši po kuhanem vinu in domačih piškotih. Ljudje smo bolje razpoloženi, čeprav nas vsaj v ljubljanski kotlini prav nič ne razsvetljuje vsakodnevna megla. Nas pa toliko bolj tistih par snežink, ko le pridejo. Nič čudnega, da pravimo, da jo to najlepši čas v letu.

December je tu, mesec veselja, topline, druženja in obdarovanja. Kaj pa, če ne? Kaj pa če kljub »siljenju« s kraguljčki in zvončki, dobrodušnim »ho-ho-ho-janjem«, prijetnimi aromami … pač nismo v redu, nimamo družbe? Tudi to je v redu.

Na Japonskem in v Severni Ameriki obstaja t. i. listni turizem – ljudje jeseni potujejo na določene kraje, da občudujejo najbolj čudovite odtenke rdeče na drevesih. Japonci takšno opazovanje listov imenujejo momidžigari, Američani pa leaf peeping.

Se tudi vam dogaja, da je vse težje prebrati knjigo v miru od prve do zadnje strani? Prebrati prav vse besede, brez izpuščanja – brez iskanja smisla in razmišljanja, kaj bo konec?