- Projekti
- /
- Not a joke! Osem prevodnih evropskih del.
Not a joke! Osem prevodnih evropskih del.
V sklopu projekta Not a joke!, ki ga sofinancira program Ustvarjalna Evropa, smo izdali osem odličnih evropskih del, ki obravnavajo tematike, ki nikakor niso hec – samomor, žalovanje, odvisnost od tobaka, avtizem, lažne novice, revščina, iskanje identitete, težke okoliščine migracij … Zahtevne teme uravnovešamo s pripovedjo o mladostni ljubezni – ki je še kako resna stvar! – in hudomušnim pogledom na staranje za naše najmlajše bralce.
Gideon Samson: Dnevi na otoku.
Prevod iz nizozemščine: Katjuša Ručigaj.
O delu:
Ker gre njegova mama na potovanje z novim partnerjem, mora Jakob počitnice preživeti pri odtujenem očetu. S težkim srcem in polnim kovčkom stripov pristane na grškem otoku. Čeprav se sprva ne zdi, bo to Jakobovo najboljše poletje v vseh pogledih. Nežen roman o prvi ljubezni, prijateljstvu in zapletenih medčloveških odnosih. Knjiga je leta 2017 prejela nizozemsko priznanje Vlag en Wimpel.
O prevajalki:
Katjuša Ručigaj (1973) prevaja poezijo in otroško literaturo iz nizozemščine v slovenščino od leta 2004 in je na seznamu prevajalcev, ki jih je odobril Nizozemski sklad za književnost. V Utrechtu je študirala nizozemski jezik in književnost, diplomirala je iz slovenskega jezika in književnosti ter sociologije kulture. Prevedla je dela več kritično priznanih avtorjev, med njimi dela Marjolijn Hof, Toona Tellegena, Johanna Rutgera van Leeuween in Anne Woltz, specializirana je za prevajanje otroške in mladinske literature ter poezije.
Ivona Březinová: Vpij potiho, brat.
Prevod iz češčine: Diana Pungeršič.
O delu:
Jeremiáš je samosvoj. Živi v svetu strogih pravil, v svetu, v katerem ima vsak dan v tednu svojo barvo, kosi kruha pa so nujno okrogli. S svetom, v katerem živita mama in sestra, se ne razume najbolje. Včasih komu povzroča preglavice, toda ljubeči mama in sestra mu vselej stopita v bran. Samo da jima Jeremyja ne bi dali v zavod, tega ne bi prenesli.
Ivona Březinová občutljivo, vendar s potrebne širše perspektive pripoveduje zgodbo avtističnega fanta in njegove družine, ki se z njegovo motnjo vsakodnevno spopada. Knjiga z odličnimi ilustracijami Tomáša Kučerovskega otrokom prikazuje, da je s tako motnjo mogoče živeti in da sta na koncu, kot vedno, od vsega najpomembnejša ljubezen in zadostno razumevanje. Knjigo je prevedla Diana Pungeršič, spremno besedo je napisala Nina Prešern. Knjiga je leta 2017 prejela nagrado zlatá stuha za najboljšo češko mladinsko knjigo.
O prevajalki:
Diana Pungeršič že več kot deset let prevaja iz slovaškega in češkega jezika v slovenščino. Diplomirala je iz slovenskega in slovaškega jezika in književnosti ter sociologije kulture. Pri svojem delu se posveča tudi raziskovanju slovaške in češke kulture ter češkoslovaške zgodovine. Za svoje leposlovne prevode je prejela številne nagrade – med drugim nagrado Radojke Vrančič, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev Slovenije za prevod jezikovno zapletenega romana Daniele Kapitáňove Samko Tále: Knjiga o britofu (2015). Leta 2015 in 2016 je prejela oceno Zlata hruška za prevod del Ivone Březinove in Petre Dvořákove.
Karl Modig: Smrt ni hec.
Prevod iz švedščine: Danni Stražar.
O delu:
Dokaj običajno najstniško življenje Josefa Koroljova, mladega in nadobudnega komika, preseka tragedija. Kako se spoprijeti z novim vsakdanom? Josef se odloči za izdatno popivanje, kratke avanture in črni humor. Toda kruta resničnost kljub vsemu ne izgine … Roman Smrt ni hec švedskega avtorja Karla Modiga je pripoved o tem, kako se s humorjem prebiti skozi najhujše. Spremno besedo je napisala prof. dr. Onja Tekavčič Grad, spec. klin. psih.
O prevajalki:
Danni Stražar je prevajalka iz švedskega jezika. Rojena je na Švedskem, od šestega leta naprej pa je živela v Sloveniji. V Sloveniji je diplomirala na Pedagoški fakulteti, nato pa je študirala švedski jezik in književnost na Univerzi v Lundu. Danes živi v Stockholmu, kjer dela kot prevajalka iz švedščine v slovenščino, ljubiteljsko pa se ukvarja tudi z glasbo. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev in sodeluje z več slovenskimi založbami. Prevedla je okoli petdeset knjig različnih žanrov.
Gaëlle Josse: Poslednji varuh otoka Ellis.
Prevod iz francoščine: Jedrt Lapuh Maležič.
O delu:
New York, 3. novembra 1954. V nekaj dnevih bo imigracijski center na otoku Ellis, skozi katerega so šle množice priseljencev, zaprt. Njegovemu direktorju se v zadnjih dneh na tem opustelem kraju vračajo spomini, ki jih je vestno beležil v dnevnik: o pokojni ženi Liz, o Nelli, izseljenki s Sardinije z nenavadno preteklostjo, ter o drugih usodnih in tragičnih dogodkih. V trenutku resnice doživi svoje neuspehe in občutke krivde, čeprav se zaveda, da človek ne zmore obvladovati svoje usode.
Skozi pripoved zadnjega človeka na otoku Ellis odmevajo zgodbe o izgnanstvu, ljubezni in strasti ter zapletenosti najusodnejših človekovih odločitev. Knjiga je leta 2015 prejela nagrado Evropske unije za književnost.
O prevajalki:
Jedrt Maležič (1979) je diplomirana prevajalka angleščine in francoščine. Večinoma prevaja leposlovje, humanistiko in priročnike. Med drugim je prevedla dela naslednjih avtorjev in avtoric: Khaled Hosseini, Julie Otsuka, Harry Thompson, Matthew G. Lewis, Eve Ensler, Jeet Thayil, Paula Fox, Mircea Eliade, Marie-Aude Murail, Jacqueline Raoul-Duval, Emmanuel Carrère, Frédéric Gros in Bruno Latour. Leta 2014 je v okviru 11. Festivala Fabula zmagala na proznih mnogobojih z duhovito, drzno in erotično obarvano zgodbo Škarpina v plitvini. V zadnjih letih pa se tudi sama preizkuša v pisanju, doslej so izšle knjige Težkomentalci (LUD Literatura), Bojne barve (Škuc Lambda) in Vija vaja ven (Litera).
Martine Glaser: Ne dam se vam.
Prevod iz nizozemščine: Stana Anželj.
O delu:
Thomas, sin direktorja BT, ima lepo življenje. Je simpatičen fant in živi v razkošju. Le v študiju, ki mu ga je izbral oče, ne vidi smisla - Thomas bi raje ustvarjal igre. Floor nima take sreče. Oče je pred leti zapustil družino in mama je resno bolna. Ko se njuna skupna prijatelja Pip in Roy podata v boj proti tobačni industriji, ki skuša na vse možne načine h kajenju privabiti mlade, se nekaterim njunim akcijam pridružita tudi Thomas in Floor. Toda BT neusmiljeno vrne udarec.
Presunljiva in napeta zgodba o nevarnosti kajenja in o delovanju brezobzirne tobačne industrije.
O prevajalki:
Stana Anželj (r. 1984) je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študirala nemščino in francoščino, smer prevajalstvo. Od leta 2007 prevaja leposlovje, od leta 2012 tudi iz nizozemskega in flamskega jezika. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev. Za svoje nizozemske prevajalske projekte so ji podelili štipendije za bivanje na rezidencah Translators’ House Amsterdam in Translator’s House Antwerpen. Za prevod nemškega romana Hiša sanjajočih knjig (Walter Moers) je leta 2011 prejela priznanje za mladega prevajalca, njen prevod romana Vreščji mojster istega avtorja se je leta 2014 uvrstil na IBBY častno listo. Leta 2017 je za prevod flamskega dela Vsi si želimo nebes (Els Beerten) prejela priznanje zlata hruška, ki jo podeljuje Pionirska – Center za mladinsko književnost in bibliotekarstvo.
Carolina Schutti: Nekoč sem hodila po mehki travi.
Prevod iz nemščine: Tina Štrancar.
O delu:
Nekoč sem hodila po mehki travi je tiha drama o iskanju lastne identitete in sestavljanju koščkov družinske zgodbe. Že sam naslov, zasanjan stavek, ki obvisi v zraku s prizvokom sočasne želje in dvoma, naznanja nekaj neoprijemljivega, nekaj, česar protagonistki niso povedali drugi, temveč se je do tega spoznanja dokopala s pomočjo fotografije: »Kot otrok sem namreč zagotovo hodila po mehki travi, vsaj enkrat, kajti leta pozneje mi je teta dala fotografijo, na kateri sva bili z mamo v parku.« Protagonistka Maja tako šele leta pozneje dobi dokaz o dogodku, ki se ga ne spominja. Potrebuje dolgo časa, da lahko sestavi koščke svoje zgodbe in dojame, kaj se ji je v otroštvu zares zgodilo.
V izčiščenem in poetičnem slogu avtorica opiše situacijo ljudi, ki so bili pregnani iz svoje domovine in to ji uspe opisati popolnoma brez političnega ozadja. Čeprav je bralcu zaupano, da junakinja izhaja iz Belorusije in navkljub temu, da se zgodba nanaša na preteklost, ima tematika tega romana povsem sodobne dimenzije, zgodba bi se lahko dogajala kjer koli v današnjem svetu. Knjiga je leta 2015 prejela nagrado Evropske unije za književnost.
O prevajalki:
Tina Štrancar (1985) je študirala nemščino na Univerzi v Ljubljani, študij je nadaljevala na doktorski stopnji v Ljubljani in Berlinu. Za svoje znanstveno in prevajalsko delo je prejela številne štipendije (DAAD, Robert Bosch Fundacija, srečanje prevajalcev na Literarisches Colloquium Berlin itd.). Od leta 2008 iz nemščine v slovenščino prevaja leposlovje, poezijo ter otroško književnost in je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev. Od leta 2016 je vodja seminarja za mlade literarne prevajalce, ki ga vsako leto septembra organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.
Mina Lystad: Fejk.
Prevod iz norveščine: Marija Zlatnar Moe.
O delu:
Marie smo spoznali v knjigi Luzerka. Zdaj ne snema več spletnih videov, ampak piše za šolski časopis. Pisanje ji gre dobro od rok, zato ji urednica Magga nalaga čedalje več prispevkov. Vendar je šolski časopis med bralci vse manj priljubljen. Zato Magga svojo ekipo poduči, da je treba kdaj pa kdaj resnico tudi prirediti. Za klike! In čeprav se Marie zaveda, da to ni prav, prav tako sama začini intervju z najbolj kul fantom na šoli Tarjeijem. »Fake news« tako tudi v šolskem okolju postanejo glavna novica. Toda, kje so meje? Bo kljub porajajočim se dvomom požrla svoja načela in se dokopala do uredniškega mesta? Posledice lažnih novic pa niso nedolžne, kar ugotovi tudi Marie …
Delo naslavlja pomembno temo današnjega časa – lažne novice oz. dezinformacije, kakor se jim pravilneje reče. Motiv urednice Magge je reševanje časopisa. Čim bolj bo naslov vpadljiv, več bralcev bo privabil. Vendar, kakor v spremni besedi opozarja dr. Sonja Merljak Zdovc, »uredniška politika, ki dopušča objavljanje lažnih novic, uničuje odnose in življenja, kot izkusi Marie. Obenem krepi vsesplošno nezaupanje in ne nazadnje pripelje do tega, da se ljudje v družbi ne želijo izpostaviti. Na ključne položaje namesto njih pridejo tisti, ki jim je vseeno, kaj se bo o njih govorilo.« Roman Fejk je bil nominiran za norveško literarno nagrado ARK Children’s Book Prize 2019.
O prevajalki:
Marija Zlatnar Moe je leta 2003 doktorirala s področja književnega prevodoslovja. Zaposlena je na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer na dodiplomski stopnji poučuje prevajanje iz angleščine v slovenščino. Predavala pa je tudi na Visoki šoli za prevajalce in tolmače v Trstu in na Centru za raziskovanje Ibsena na Univerzi v Oslu. Raziskovalno se ukvarja s književnim prevajanjem, predvsem prevajanjem med majhnimi/perifernimi jeziki in prevajanjem dramatike, poleg tega pa tudi s prevajalsko didaktiko. Veliko njenih prevodov iz norveščine je namenjenih otrokom in mladini. Med njimi so slikanice za najmlajše (Polenček odpre muzej (Åshild Kanstad Johnsen, 2015) in Garmanovo poletje (Stian Hole, 2017), oboje KUD Sodobnost International), norveške otroške klasike (Čajna ženička, Alf Prøysen 2019, KUD Sodobnost International), prozna dela za večje otroke (prve tri knjige iz zbirke Doktor Proktor in dve knjigi iz zbirke Samson in Roberto (Didakta 2008–2015) in za mlajše (Luzerka in Fejk, Mina Lystad, MIŠ, 2020 in 2021) in starejše (Čez potok, ne čez most, Linn Skåber, 2020, KUD Sodobnost) najstnike.
Tomáš Končinský, Barbora Klárová: Zatipk in Flek.
Prevod iz češčine: Diana Pungeršič.
O delu:
Se tudi vi hudujete nad packami v novi knjigi, nad prasko na zaslonu čisto novega telefona, nad zatipki, ki se vam prikradejo v besedilo, sms, nad strganimi novimi hlačami? Zdaj veste, čigavo maslo je to!
Ta zabavna in dragocena ilustrirana knjiga velikega formata je prava paša za oči. Avtorji so mislili na vse: oblikovanje je domiselno, ilustracije bogate in polne detajlov, pozorno oko pa bo v knjigi našlo tudi kar nekaj kulturnih referenc. Besedilo je sveže, hudomušno in primerno tudi za tiste, ki se branja otepajo. Predvsem pa knjiga spodbudi k premisleku: kakšen je naš odnos do staranja? Morajo biti stvari res čisto nove, da so uporabne? Kakšen bo svet, če Zatipku in Fleku res uspe ustaviti čas?
Knjiga je prejela več pomembnih nagrad, kot sta magnesia litera za najboljšo otroško knjigo (2017) in zlatá stuha za najboljšo otroško knjigo (2017), leta 2018 se je uvrstila na častno listo IBBY in bila uvrščena med bele vrane (White Ravens), izbor najboljših mladinskih knjig z vsega sveta, ki ga pripravlja münchenska Mednarodna mladinska knjižnica (Internationale Jugendbibliothek München).
O prevajalki:
Diana Pungeršič že več kot deset let prevaja iz slovaškega in češkega jezika v slovenščino. Diplomirala je iz slovenskega in slovaškega jezika in književnosti ter sociologije kulture. Pri svojem delu se posveča tudi raziskovanju slovaške in češke kulture ter češkoslovaške zgodovine. Za svoje leposlovne prevode je prejela številne nagrade – med drugim nagrado Radojke Vrančič, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev Slovenije za prevod jezikovno zapletenega romana Daniele Kapitáňove Samko Tále: Knjiga o britofu (2015). Leta 2015 in 2016 je prejela oceno Zlata hruška za prevod del Ivone Březinove in Petre Dvořákove.
